Sports Tracker

S pomočjo spletne aplikacije so uporabniki lahko preverili svoje aktivnosti in jih delili z drugimi uporabniki.

Letos pa je aplikacijo in idejo prevzelo podjetje Sports Tracking Technologies Ltd. Tako spletno kot mobilno aplikacijo so prenovili in pred nekaj dnevi kompletno storitev ponudili uporabnikom. Aplikacija se nahaja na naslovu www.sports-tracker.com. Trenutna največja slabost je v tem, da je celotna spletna aplikacija narejena v Flash–u.

Mobilna aplikacija deluje stabilno in verjamem, da se bo še izboljšala. Trenutno omogoča tudi objavljanje povezave na socialno omrežje Facebook. Sama aplikacija beleži tempo, hitrost, porabljeno energijo, razdaljo, višinsko razliko in čas aktivnosti. Na spletni strani je možno tudi kupiti poseben pas, ki vsebuje monitor srčnega utripa. Ta preko Bluetooth tehnologije pošilja podatke telefonu. Tako imamo zabeležene vse pomembne podatke. Aplikacija sproti riše tudi pot na zemljevidu. Seveda si kasneje pot lahko ogledamo preko spletne aplikacije, ki omogoča štiri različne poglede (plasti).

Mobilna aplikacija omogoča še izvoz podatkov v formatu Google Earth, GPX, XML in CSV. Sports Tracker je trenutno ena najboljših in najbolj uporabnih aplikacij za Symbian OS. Ravno tako pa je najboljša rešitev za beleženje aktivnosti z mobilniki Nokia. Priporočam!

Sports Tracker, spletna aplikacija

Sports Tracker, mobilna aplikacija

Lepa okolica kampa Primostek (vir: Blaž Humerca)	Lepa okolica kampa Primostek (vir: Marko Potočnik)
Lepa okolica kampa Primostek (vir: Marko Potočnik)	Lepa okolica kampa Primostek (vir: Blaž Humerca)

Ob prihodu se je kmalu izkazalo, da je bila bojazen glede sence upravičena. Šotorov je bilo bolj malo, ogromno pa je bilo kopalcev iz okoliških krajev. Na koncu smo našli lokacijo, ki je bila še najbolj primerna za 6 družinskih šotorov.

Središče (vir: Marko Potočnik)

V petih dneh smo spoznali večino prednosti in slabosti kampa. Smo tudi po vrnitvi domov malce podebatirali. Prva ugotovitev je, da ima kamp odlično izhodišče, da postane priljubljen — narava je naravnost čudovita. Za začetek bi morali posaditi še nekaj dreves in urediti sanitarije in tuše. Močno šepa tudi evidenca šotorov. Zgodilo se je, da receptor na koncu ni vedel koliko nas je dejansko kampiralo. Cene pa so ugodne.

Mrzla voda kljub poletju ni ravno prijetna. Gotovo bi bilo bolje, če bi ločili sanitarije za kopalce in sanitarije za goste. Trenutno je glavni objekt sanitarij slabo vzdrževan, v predelu namenjenem šotorom, pa sta postavljena dva kemična WC-ja. Dobra začasna rešitev, a vseeno bi lahko nekdo poskrbel za WC papir. Je res tako težko, da bi 2x dnevno nekdo preveril stranišča in očistil prostor za pomivanje posode?

WC (vir: Blaž Humerca)

Kamp ima tudi igrala za otroke. Še najbolj je aktualen trampolin. Peskovnik si zasluži še kakšno vrečo mivke, drugače pa so igrala dobra. Kamp oglašuje tudi bazenček za otroke. Ob pogledu na “bazenček” sem se spraševal, če ni to le nekaj drugega. Zanimiva je vrv s katere se lahko zagugaš v vodo. To je dobra ideja in bi vse skupaj lahko malo še uredili.

Gugalna vrv (vir: Boštjan Hojkar)

V sredini kampa je prijeten prostor za piknik. Kamniti žar s klopmi in mizami. Za goste kampa je najem brezplačen. Rezervacij ni in deluje po principu kdor prej pride. V kampu je bar/restavracija, kjer je zares prijetno posedeti, zraven pa popiti kakšno pivo. Ker so igrala v bližini lahko v miru opazuješ otroke pri igranju. Same kulinarične ponudbe nismo preizkusili.

Piknik prostor (vir: Blaž Humerca)

Voda (reka Kolpa) je bila odlična za kopanje in osvežitev. Edini problem je ta, da je dno struge večinoma skalnat in na določenih delih je zaradi tega gladina dokaj nizka. Na kopališču pred restavracijo je voda bolj globoka, ampak še vedno ne več kot 3 m.

Kamp (vir: Blaž Humerca)

V raznih opisih kampa omenjajo tudi bližino trgovine (400 m). To je ena majhna zasebna trgovina, ki drži samo najbolj nujne prehrambene artikle. Recimo za meso za piknik se je potrebno odpeljati v bljižno Metliko.

Za zaključek lahko rečem, da smo se imeli lepo. Kljub pomanjkljivostim je važno, da smo uživali v družbi. Kamp pa bi lahko z malo vložka kmalu postal bolj priljubljen.

Zakaj 5. in ne 4., kot je pravilno. V bistvu mi niti organizatorji niso znali povedati zakaj. Lepše se sliši. Bo pa najbrž naslednje leto spet 5. Ampak to sploh ni važno. Ne glede na številko mi je bilo SUPER! Spet. Itak. Ogromno tekačev, odlično vzdušje ob cesti in še boljše po tekmi.

Zaradi premalo kilometrov sem se letos odločil, da ženi pomagam pri njeni prvi 10ki. Poleg Maje sta se letos (končno) opogumila tudi brat Blaž in Frizbi. Nihče od omenjenih še ni nastopil na nobeni tekaški tekmi in samo Blaž je pred tem že pretekel 10 km. Nihče ni vedel kaj naj pričakuje. Tudi sam sem sem prvič nastopil v vlogi “zajca”. Najprej je bilo potrebno določiti nek časovni okvir teka. Nekako smo se odločili za cilj pod eno uro. 55 minut se mi je zdelo kar nekoliko prehitro, pa sem vseeno rekel, da v prvem krogu (6 km) štartava na tak čas, kasneje se bom pa odločil glede na stanje. Tako, cilji so bili postavljeni.

Frizbi	Blaž
Maja	Točko

Na štart smo prišli kar malo prezgodaj in smo se lahko v miru pripravili. Srečanje še s Točkotom, kratki klepet s še nekaterimi tekmovalci, fotografiranje in počasen odhod proti štartu. Ker je bilo časa na pretek smo se lahko dobro ogreli in pripravili še zadnje strategije. Novinci so postajali vedno bolj nestrpni. Nastopila je trema in metuljčki v trebuhu so oživeli. Še malo.  Množice so se zgrinjale na štartni ravnini in pogled je bil zavidljiv. Še zadnji zvoki in odštevanje. Start!

Trojica pred štartom

Na startu (vir: Vitezi dobrega teka)

GPS pot s telefona

Začelo se je vijuganje, prehitevanje na vse možne načine in pogledi nazaj, če je Maja še za menoj. Že na prvem kilometru se je pokazalo, da imava pravi tempo. Kljub prehitevanju sva se držala tempa 5:30. Ko je že kazalo, da se bo množica raztegnila, se je na začetku “promenade” naredil manjši zamašek. Vseeno sva jo lepo švigala naprej. Na prvem “vzponu” so nekateri že hodili. Mimo množice pri “hangarjih” in naprej do drugega “vzpona”. Prvih 6 kilometrov je bilo uspešnih in po planu. Maja se je počutila odlično. Nekaj požirkov vode in že sva brzela naprej. Nekako sem bil v dilemi ali bi malo popustil tempo, ker sva bila časovno krepko pred planom. Izkazalo se je, da je Maja sama nadaljevala v podobnem tempu. Odlično! Zadnji kilometer pred ciljem sva prehitela še kar nekaj tekačev in v cilj pritekla s časom 53:58. Bravo! Temperatura je bila kar 25°C. Frizbi in Blaž sta oba prišla v cilj pod 1 uro, Frizbi celo malo na 56 minut. Bravo vsi skupaj! Na koncu je Maja celo zasedla 231. mesto (od 782) med vsemi ženskami in 87. (od 272) v svoji kategoriji! Rezultati in pa galerija. Po tekmovalnem delu smo se udeležili še zabavnega programa. Joške v’n so spet razturale, pivo pa je tudi prijalo. Naslednje leto zagotovo spet pridem in celo poskušam popraviti svoj rekord. Obljubim. Še to, Vitezi, super ste!

Maja v cilju

joske v’n

Polar graf

Že nekaj let zapored sem bil v tem času na dopustu. In kljub temu, da nisem gorski tekač sem si ta tek želel odteči. Lani sem kakšen mesec kasneje tek izvedel v manjši družbi. Tek je bil za trening. Bolj kot manjši test na temo ali sploh lahko.

Vršič (vir: www.slovenia.info)

No, letos se je vse uredilo tako, da sem se teka lahko udeležil. Glede na to, da letos še nisem pretekel 300 km, sem imel nekaj pomislekov. Ampak, saj nisem imel kaj izgubiti. Tako sva se v petek zjutraj z Aleksandrom odpeljala proti Kranjski Gori. Bil je čudovit sončen dan. Kljub soncu zaradi višine ni bilo neznosne vročine. V bistvu je bilo prav prijetno. Glede na to, da je na 25. junij po Sloveniji veliko športnih prireditev in glede na dejstvo, da so gorski teki slabše obiskani, se nas je vseeno zbralo kar lepo število — skoraj 140.

Prijave (vir: ajva64)

Aleksander

Pred štartom

Že pred startom sem srečal nekaj znanih obrazov, med drugimi tudi kasnejšega zmagovalca Boštjana Hrovata. Organizacija je bila odlična, edino kar me je malo zmotilo je bilo to, da ni bilo jasno povedano kje se merjenje časa začne. Nekaj ljudi je govorilo (baje tudi napovedovalec), da se štetje začne šele pri hotelu Lek. Kasneje se je izkazalo, da pa le ni tako. Kratko ogrevanje in že smo startali. Od starta (restavraciji ˝Oštarija˝ v bližini hotela Kompas oz. pod kranjskogorskimi smučišči, 863 m) do začetka vzpona sem tekel zelo zadržano. Delno zaradi obljubljenega merjenja časa šele pri hotelu Lek, delno ker nisem imel kakšnega posebnega cilja. Kasneje se je izkazalo, da sem v teh 3 kilometrih izgubil nekaj minut.

Zmagovalec, Boštjan Hrovat (vir: atles73)

Vzpona sem se lotil s tempom nekje 6 min/km. Pričakoval sem manjši osip kakšne skupine tekmovalcev, a se ni zgodilo. Očitno na gorske teke hodijo samo bolje pripravljeni tekači. V tem tempu sem nadaljeval večino vzpona. Izjema sta dva odseka, kjer je bilo to nemogoče. Še posebej odsek kakšne 2 km pred ciljem. Vmes sem prehitel nekaj tekmovalcev in tekmovalk in celo nekaj kolesarjev. Ob progi so bile tri okrepčevalnice z vodo. Zadnja bi morala biti kakšen kilometer prej, ker piti 500m pred ciljem po moje ni ravno navada.

Aleksander (vir: atles73)

Aleš (vir: atles73)

Anže (vir: atles73)

V cilj (1.611 m) sem prišel s časom 1:14:52, kar pomeni 23:56 za zmagovalcem. Ne vem še zakaj, ampak s svojim Garminom sem nameril kar 3 minute več. Čas je zadostoval za 22. mesto (od 25.) v svoji kategoriji. Ob pregledu rezultatov mi je bilo sedaj kristalno jasno, da so udeleženci gorskih tekov veliko bolje pripravljeni, kot pa tisti, ki se udeležijo ravninskih tekov. Gorski tek le ni za popolnega začetnika. Na cilju smo dobili pijače, sadje in čokoladice ter kasneje še avtobusni prevoz v dolino.  V dolini nas je čakalo zelenjavna juha ali golaž in seveda pivo. Reklamne drese bomo dobili po pošti. Organizacija je bila odlična. Do drugega leta bom še malo treniral, da vsaj malo popravim rezultat. Graf teka še pride.

Tik pred ciljem (vir: ajva64)

Polar graf teka

Pa je za mano še drugi treking. Koroški treking. Tokrat so nas gostili v Muti. Od škofjeloškega sta minila skoraj dva meseca. Posebnih priprav nisem imel, sem se pa odločil, da bom tokrat šel “na polno”. Ta vikend je Damjan užival v Beogradu. Sem pa zato v Ljubljani pobral Valentina in sva se peljala do Mute. Bila sva že kar pozna. Tam naju je čakala Mateja. Po hitri prijavi in vseh ostalih obveznostih smo že hiteli na štart — šolsko igrišče OŠ Vuzenica.

Muta

Kot je bilo dogovorjeno sem jaz štartal na polno, Valentin in Mateja pa sta štartala bolj umirjeno. Po 2 kilometrih sem ugotovil, da sem pozabil vstaviti leče. Očala so mi opletala gor in dol, še dobro, da sem imel čepico. Skoraj vse do KT2 sem se držal vodilne skupine. Potem pa sem jih v enem trenutku izgubil. Tam sem izgubil kakšnih 10 minut, da sem se prepričal, da grem v pravo smer. Do KT3 sem že ujel svoj ritem in počasi prehiteval tekmovalke in tekmovalke. Kljub vsemu se je dogajalo, da sem po nepotrebnem naredil manjši ovinek in že so nekateri tekli pred menoj.

Pogled na poti iz KT3

Na vrhu KT3 je veter raznašal meglo in ni bilo prav nič prijetno. Kmalu se je ulil še dež in zabava se je šele začela. Teren je bil spolzek in blaten. Tek v hrib in iz hriba je postal nevaren. Na poti na KT4 sem ob pogledu na GSM ugotovil, da sem opravil že skoraj 16 kilometrov. Čudno, ker naj bi jih do cilja bilo okrog 22. Pri KT4 bi skoraj naredil veliko napako. Stal sem samo 20 metrov stran od točke, ko sem razmišljal, da sem jo zgrešil. In ravno, ko sem se želel vrniti po poti nazaj je eden od tekmovalcev stekel v smeri točke. Še sreča.

Pogled proti Vuzenici

Pri KT5 sem bil že pošteno utrujen in pot v dolino je bila prava muka. Moj počasni tek skozi Vuzenico je izgledal, kot vlečenje. Zadnja točka je bila na Pistrovem gradu in nekako sem imel občutek, da je ta grad blizu samega kraja. No, na koncu se je izkazalo, da je nad krajem. In spet sem naredil nekaj nepotrebnih ovinkov in prišel do gradu. Seveda je bila točka postavljena na zadnji strani ostankov gradu. Še malo kombinacije teka in hoje in že sem bil v Muti.

Opravljena pot

V cilj sem prišel, kot 8. med tekmovalci. Vseh nas je štartalo 35. moških in 24. žensk. Lahko se pohvalim, da sem v cilj pred prvo žensko :-) Vsekakor pa se mi 8. mesto zdi dober rezultat. Še posebej danes, ko me vse boli in komaj hodim. Tukaj so rezultati.  Še malo statistike: čas:4:26:47, pot: 30,43 km (?), višinski metri: okoli 1.700 m. Tukaj je še GPS pot v gpx formatu. Bravo mi!

Opravljena pot 2.

Trije iz pohodniške (Mateja, jaz, Valentin) in dva iz ultra kategorije (Aleš in Helena)

Če SSH še vedno ne dela, naredi ponovni zagon ESXi-a.

Ko sem se pred skoraj letom dni odločal za nakup novega GSM telefona, je bilo na tržišču zelo malo modelov z zaslonom na dotik. V bistvu je bil tisti pravi samo iPhone, ki pa je bil predrag. Od telefona sem želel nekaj več kot mi je ponujala stara Nokia N70. Predvsem sem si želel večji zaslon in hitrejši vmesnik. In potem sem pri Simobilu videl akcijo za Nokio 5800 XM. Nokiin prvi telefon z zaslonom na dotik. Vsi opisi in vse ocene so ga primerjale z iPhonom. Bil je celo označen, kot “iPhone Killer”. Po letu dni uporabe se mi ta primerjava zdi čisto neprimerna!

Telefon se mi je v prvih mesecih zdel super. Kmalu je prišel prvi popravek (firmware update), pa drugi, tretji in četrti. In to v manj kot letu dni. Z vsakim popravkom smo pridobili nekaj funkcij (najbolj pomemben je kinetično premikanje), hkrati pa je telefon postajal vedno manj zanesljiv. Vedno pogosteje se je telefon sam ugasnil ali resetiral. Po resetu je sistem obstal pri prvem zaslonu z napisom “Nokia”. V takem primeru je potrebno odstraniti baterijo in telefon ponovno prižgati. Včasi tudi po večkrat. Sistem velikokrat tudi “zmrzne”. Tudi v tem primeru pomaga samo odstranitev baterije. Še najbolj smešno je to, da se vse to (ponavadi) zgodi, ko telefona ne uporabljam.

Še nekaj o vmesniku. Hitrost se je s posodobitvami nekoliko izboljšala, vendar je še vedno toliko visoka, da se ne more primerjati ne z iPhonom in ne z Androidom.

Na spletni strani “Nokia Support Discussions” (uradna stran podjetja Nokia za pomoč uporabnikom) je zares ogromno prispevkov (vprašanj) uporabnikov, ki imajo enake težave. Tudi Google najde veliko zadetkov s težavami uporabnikov Nokie 5800. Očitno je problem v samem operacijskem sistemu telefona. Symbian je preokoren za telefon s samo 81MB spomina.

Razmišljam, da bi telefon odnesel na servis, vendar imam občutek, da bi naredili enako, kot sem sam naredil že vsaj 5-krat — “hard reset”. Po takem izbrisu podatkov telefon deluje v redu, vse dokler ne namestim svoje aplikacije. Očitno je, da ga povečano število aplikacij upočasni in povzroča razne težave. Primer je dostop do seznama nameščenih aplikacij. Pri določenem številu nameščenih aplikacij se seznam sploh ne odpre. Ko se število malo zmanjša, sistem javi napako, da je na voljo premalo spomina ali pa, da je prišlo do sistemske napake.

Po različni forumih se pojavljajo ugibanja kaj bi lahko vse te težave povzročalo. Od poškodovanih aplikacij, poškodovane SD kartice, do premalo spomina telefona,… Ali je sploh mogoče, da se telefon resetira zaradi aplikacije, ki sploh v tistem trenutku ne teče? Sam sem SD kartico večkrat formatiral in jo na koncu tudi zamenjal, vendar težave niso izginile. Lahko, da je težava v SD karticah, ampak v samem komuniciranju sistema s kartico.

Da zaključim. Očitno je, da Nokia na 5800 XM ne bo nameščala novega sistema Maemo ali celo popolnoma nove verzije sedaj odprto kodnega sistema Symbian, saj telefon ne zadošča strojnim zahtevam. Lahko pa bi se vsaj toliko potrudili in odpravili vse te zelo moteče napake, da bi vsaj lahko normalno telefoniral in uporabljal aplikacije, brez bojazni, da se bo vsak trenutek telefon resetiral. Očitno ne prenese novih funkcij, pa naj vsaj odpravijo težave.

Že lansko leto sem zasledil, da obstaja Slovenska treking liga. O ligi nisem vedel nič. No, skoraj nič. Vedel sem, da je koncept tekmovanja tak, da je na poti do cilja potrebno čim hitreje najti kontrolne točke. Ko sem bral zapise sparkice, Hane in piskec–a, sem dobil željo, da bi se v takem tekmovanju tudi sam preizkusil. Očitno so taka tekmovanja zelo zabavna in sproščujoča.

Avtoportret

Tako sem letos dovolj zgodaj v koledar zapisal prvi treking (Slovenske treking lige) v letu 2010 — Škofjeloški treking . V bistvu mi je bila že sama lokacija dokaj blizu. Edini “problem” je bil ta, da sem želel se prvega trekinga udeležiti, kot dvojica. Po prepričevanju prijateljev sem potem le dobil kandidata. Damjan je bil sicer nekoliko skeptičen, na koncu pa se je dobro zagrel za vse skupaj. Začelo se je zbiranje/nakupovanje obvezne in priporočene opreme. Imel sem ogromno vprašanj. Na srečo je bilo do tekme še dovolj časa tako, da sem lahko počasi zbiral odgovore in opremo. Zadnji kos opreme (nahrbtnik) sem kupil prav en dan prej.

Pred štartom (Sv. Andrej nad Zmincem)

Miha: “Ne res, kje smo?” :-P

Zaskrbljeni pogled?

Moram priznati, da sem se tekme prav veselil. Ob 8h sva z Damjanom štartala iz Radovljice. Seveda sva v Škofji Loki narobe zavila in prišla na štart (Sv. Andrej nad Zmincem) kakšnih 15 minut kasneje, kot sva planirala. Zamudila sva ravno toliko, da sva prišla nekaj minut po štartu skupine ultra. Po prevzemu gradiva za tekmo (zemljevid, kratka navodila in indeks) sva se počasi pripravila. Kratek klepet s sparkico in Mihom in že smo leteli.  Bilo nas je kar okrog 100! Z Damjanom sva se zmenila, da s tekmo opraviva večinoma s hitro hojo. In tako sva tudi začela.

Prva kontrolna točka (KT1)  je bila pri cerkvi Sv. Ožbolt na višini 859 metrov. Kot sem predvideval jo ni bilo težko najti. Edini razlog je ta, da se množica v tako kratkem času še ni razkropila in sva enostavno uporabila čredni nagon. To je bil tudi prvi vzpon. Ugotovila sva, da sva kar nekaj tekmovalk in tekmovalcev, ki so na štartu začeli teči, ujela ravno pri vzponu. Prvo ščipanje kartončka in naprej.

KT1, Sv. Ožbolt

Pot do KT2 je bila ves čas po klancu navzdol in tu si s tekom lahko pridobil kar nekaj časa. Tek po cesti in že sva bila pri točki.

Dvojica A je to!

KT2, blizu Sela nad Polhovim Gradcem

Tudi do KT3 sva prišla lepo po cesti. “Skrita” je bila za smetnjaki. Do sem je vse potekalo lepo. Potem pa se je začela prava zabava. KT4 je bila na 857 metrih pri cerkvi Sv. Mohor in Fortunat na Osolniku. Tukaj pa se je začelo pravo miganje. Ker nisva vedela kako velik ovinek naredi cesta, ki vodi do vrha sva se odločila, da jo ureževa, kar direktno navzgor. Strm teren, posut z drsečim listjem in koreninami, je bil pravi zalogaj. Na vrhu sva se okrepčala s ponujeno čokolado, napolitankami in vodo.

Kje vse najdeš smeti!

KT4, Sv. Mohor in Fortunat

Pot do KT5 (Vrh rebra, 682 metrov) je bila ves čas s hriba navzdol. Bila je težavna saj je bila delno blatna, večinoma pa polna drsečega listja in korenin. Med KT5 in KT6 sem se večkrat vprašal, če hodiva po pravi poti.  Izkazalo se je, da je bila markirana pot čisto prava. KT6 je bila v kraju Puštal. Tako smo prišli še malo v civilizacijo. Hoja po asfaltni cesti je bila dobra sprememba. KT7 sva našla brez težav.

KT7

Na tej točki so bile noge že pošteno razbolene (vsaj moje). Tudi utrujenost se je že poznala. Ob pričakovanju cilja sem čisto pozabil, da je potrebno najti še zadnjo KT — KT8. Tudi ta ni bila preveč skrita — kraj Bodovlje. Sledil je samo še vzpon do cilja — Sv. Andrej. Pri tem vzponu sva prehitela še nekaj tekmovalcev. Dohitela sva celo zmagovalko pri ženskah … ampak v ultra kategoriji :-) Cilja sem bil zelo vesel. Ura je pokazala 4 ure in 26 minut.  To je na koncu zadoščalo za 37. mesto med moški posamezniki. Obara z ajdovimi žganci in pivo so bili božanski. Pivo sploh. Ravno toliko, da smo spili kar tri runde. V bistvu smo čakali sparkico. Še malo smo poklepetali potem pa domov.

Indeks

Taka oblika trekinga tekmovanja mi je zelo všeč. Je nekoliko drugačen od tekaških tekmovanj, kjer si na koncu vedno popolnoma izmučen. Lahko tudi počiješ saj čas ni vedno glavni faktor. Veliko bolj pomembna je iznajdljivost in orientacija s karto. Vse skupaj je za odtenek bolj sproščeno. Pa še fotografiraš lahko vmes :-) Še pridem na na treking tekme!

Slika poti iz Garmina

8.4.2010:
Še nekaj podatkov iz Garmina: 23,54 km, 1.395 m višinske razlike, v času 4:26:25. GPS sled je na voljo tukaj.

1. Najprej sem naredil klon diska s programom Acronis True Image

2. Potem sem disk priklopil na mašino (strežnik)

3. Sistem sem zagnal s pomočjo inštalacijskega DVD-ja CentOS-a > linux rescue

4. V /boot/grub/grub.conf sem popravil vse iz hda v sda.

5. Posodobil sem zaganjalnik grub:

6. Za vsak slučaj sem popravil oznake (label) pripetih particij:

7. Ponovno je treba narediti kernel image:

8. Ponovni zagon.