- Image via Wikipedia
Datum: 22. november 2009
Dolžina: 21,1 km
Vreme: oblačno
Temperatura: 10° C
Ko sem že konec oktobra misli, da sem za letos zaključil s tekmovanji, sem se v novembru le pustil prepričati. Še dobro. Na koncu je vse izpadlo odlično. V bistvu je za vse kriv Bufo :-) Po Ljubljanskem maratonu je padla ideja, da bi šli tečt še v Palmanovo. Kakšnega velikega navdušenja nisem kazal. Bil sem nekoliko že naveličan vseh treningov in sem si želel počitka. Poleg tega sem imel še vedno poškodovano stegensko mišico. Skratka Palmanova mi ni preveč dišala. Kakšen teden kasneje so bile želje že drugačne. Mogoče mi pa še vedno uspe preteči polmaraton v času 1:40? Če bi vmes malo jedel me po 16. kilometru mogoče ne bo čisto zmanjkalo? In potem kliče Bufo. Ravno nas prijavlja. Sporoči mu podatke. OK, potem pa gremo!
Miha se je tokrat javil za mojega osebnega zajca. Vstati je bilo potrebno dobesedno sredi noči (kar v tem letnem času sploh ni problem). Na koncu sva do Vrtojbe prišla kar (pre)hitro. In potem sva se z Bufom in Teyo odpeljali v Plamanovo. Tam sta nas že čakali Katja in Sparkica. Vreme je bilo prav depresivno, nič kaj motivacijsko. Sledilo je hitro kofetkanje, wc in za ogrevanje tek na start. Še vedno sem bil brez prave motivacije za tek.
Bilo je očitno, da je množica tekačev letos presenetila organizatorje. Start se mi je zdel kar malo premajhen. Startna črta je bila tako skrita, da nisem vedel kdaj sem šel preko. Kar seveda ne pomeni, da nisem šel. Prve tri kilometre sva vijugala, kot Bojan Križaj in Jan Ingemar Stenmark. V tem času sva zgubila okrog 30 sekund (pa ne zaradi “pojahanih” vratc). Potem pa je steklo. Pokrajina se mi je zdela nekoliko podobna, kot v Sežani le, da tukaj ni nobenega vzpona in spusta.
Do 16. kilometra je vse potekalo brez problemov. Na okrepčevalnicah sem pridno pil, in tudi nekaj malega pojedel. Miha je ves čas deloval zelo sveže. Potem pa se je pojavila kriza. Sploh ne vem od kod. Takrat smo tekli po cesti skozi odprt travnik in ne verjamem, da sem jo lahko spregledal. Čudno. No, ko je bila že tam sva se zmenila, da bo z menoj tekla do 19. kilometra, potem pa teče naprej z gospo, ki je globoko dihala za nama. In res, pri 19. kilometru reče adijo, gospa za nama nekaj zamomlja in to je to. Miha me je začel spodbujati in počasi sem se odzival. Spet sem ujel ritem in zadnja dva kilometra sva pretekla malo hitreje, kot povprečje. Ko sva zavila na stadion in začela teči zadnje metre, sem vedel, da željenega časa nisva dosegla, je bilo pa blizu.
V cilju sva si čestitala in poiskala Teyo. Sledil je prevzem darilne vrečke in majhna regeneracija s tablico z okusom eksotičnih sadežev. Dosegla sva netto čas 1:41:07 in brutto 1:42:17 Teklo je 2.094 tekmovalk in tekmovalcev, med vsemi tudi veliko Slovencev (preko 600). Dekleta in fantje, bilo je lepo. Sedaj pa malo počitka.
Skupinska v cilju
Ni komentarjev