Prvi na Jamniku
Ko sva se Fanglom pred štirimi leti prvič odpravila na to turo, nisva niti pomislila, da bo postala tradicionalna. Postala je tura, ki jo s prijatelji in znanci prevozimo enkrat letno. Čeprav se zaradi družinskih obveznosti (in premalo prevoženih kilometrov) vsako leto težje dogovorimo za datum, smo na koncu vsi zelo zadovoljni. Prvi blog zapis ture iz leta 2007 je mogoče prebrati na tem naslovu. Lani se nismo uspeli dogovoriti za datum, letos pa nam je spet uspelo. Zakaj izziv? Ker nas večina čez leto ne kolesari prav veliko in je potem teh 90 km kar velik zalogaj.
Najprej nekaj podatkov o turi. Štart in cilj sta v Radovljici. Trasa poteka večinoma po asfaltu, nekaj pa po makadamski poti. Na poti se je potrebno spopasti z dvema vzponoma: Jamnik (830 m) in Pokljuka (1.256 m). Pri prvem znaša višinska razlika 337 m, pri drugem pa 747 m. Vzpon na Jamnik je dolg okrog 5 km, na Pokljuko pa se vleče kar okrog 18 km. Večji kraji po katerih poteka tura: Radovljica, Kropa, Dražgoše, Bohinjska Bistrica, Zgornje Gorje, Bled in Lesce. Celotna pot je dolga skoraj 90 km in smo jo premagali v dobrih šestih urah. Same vožnje je bilo za 5 ur in 20 minut. Opravili smo dva daljša postanka, najprej v Bohinjski Bistrici in potem še na Pokljuki. Zgoraj je zemljevid poti z višinsko razliko. Pot se meril tudi z Garminom na telefonu, a je nekje med potjo obupal in zmrznil.
Pred vzponom na Jamnik
Na vrhu
Letos sem pred turo uspel prevoziti celih 10 km. Kljub vsemu se prihajajočih 90 km nisem bal. Močno sem se zanašal na vse pretečene kilometre saj sem bil prepričan, da sta tekaška kondicija in tekaške mišice dovolj. Ko sem sedel na kolo sem ugotovil, da imam še vedno enako opremo, kot pred štirimi leti. Vsakič si rečem, da potrebujem novo kolo in čelado, pa se potem vedno pokažejo prioritete. No, Na koncu se nas je zbralo šest pogumnih: Daks, Fangl, Frizbi, ONE, Uri in jaz. Zbor je bil ob 8h zjutraj, štart pa kašnih 20 minut kasneje. Vremenska napoved je bila odlična: nič vročine. Po prvem vzponu (Jamnik) sem se počutil odlično. Na vrh sem celo prikolesaril, kot prvi s časom dobrih 24 minut. Ni slabo! Nadaljevali smo proti Dražgošam in potem po Jelovici. Med celotno potjo smo srečali ogromno gobarjev. Sledil je spust proti Bohinjski Bistrici in prvi postanek — malica. Sredi Jelovice sem občutil lakoto in sem komaj čakal postanek. Pričakalo nas je celo vroče sonce.
Uri je malo počil
Nekaterim je steklo tudi pivo
“oktobra pa zares začnem trenirati”
“mortadela in razpočnica — zakon”
Po kakšnih 20 minutah smo počasi nadaljevali proti Pokljuki. Tako, kot vedno je bil pred nami še najtežji del poti. Kljub utrujenosti se mi je vzpon zdel nekoliko krajši, kot sem ga imel v spominu. Mogoče zaradi tega, ker smo večino poti kolesarili skupaj in smo lahko klepetali. Do vrha sem porabil uro in 32 minut. Utrujenost me je že dobro prevzela, še najbolj pa je trpela rit. Vsakič, ko sem sedel na sedež me je stresla zares neprijetna bolečina. Ko smo vsi prisopihali na vrh smo malo posedeli in se okrepčali, potem pa odbrzeli proti domu. No, ne proti domu, ampak proti pici in pivu :-D Po analizi smo bili vsi mnenja, da je čudovita tura in da se naslednje leto spet dobimo, mogoče celo številčnejši.
Postroj koles na Pokljuki
Pokljuka
Frizbi je nabral celo gobe
Zasluženo kosilo
Dobro in izcrpno porocilo. Vsaj meni ne bo treba tipkat…
Pismo samo eni smo se pa kr mal naredili, ko tkole gledam slike. No sej od oktobra naprej ne bo problema :).
Se mi zdi ta smer ture idealna, ker na Pokljuko hodit iz Gorij gor me nima… Skratka blo je fajn in komej cakam naslednji BigK Challenge.