Skip to main content

31. Maraton treh src, 2011

Datum: 21. maj 2011
Dol­žina: 21,2 km
Višin­ska raz­lika: 5 m
Vreme: sončno
Tem­pe­ra­tura: 28° C

Radenci. Tri srca. Tek. Vročina. Zadnja beseda pove vse. Tek in vročina ne gresta prav dobro skupaj. Ko sem pred dvemi leti odtekel svoj prvi polmaraton v Radencih, sem rekel, da se ne vrnem več. Pa sem se. Če gre osel trikrat na led, potem se še kdaj odpravim v to vročino. Ljudje s časom pozabimo slabe stvari in se spominjamo samo še dobrih. Jaz sem se spomnil, da je proga popolnoma ravninska, idealna za kakšen rekord. Ja seveda!

Nekje vmes

Že dogodki pred tekmo so bili napovednik nekaj slabega. Ja, najlažje je biti pameten po tekmi. V Radence sem prišel kakšno uro pred štartom. Kmalu sem ugotovil, da pred hotelom Radin ne morem parkirat in sem zavil na najbližje organizirano parkiranje na … travniku. In prvi šok je bil ta, da mi je gospa pomolila roko in zahtevala 7 evrov. Am, 7 evrov za parkiranje? V naslednjem stavku pove, da je to konzumacija za bližnjega “jurčka”. Zgovorim se, da imam denarnico v prtlažniku in da pridem plačat, ko parkiram. Seveda. Po navodilih “redarja” smo parkirali tako, da smo eden drugega zaprkirali. Ja ok, bom pa tukaj prespal.

Pred ciljem I

Okrog startnega prostora je kar mrgolelo ljudi. Pri šotoru za dvig številk se postavim v vrsto. Ocenil sem, da bom stal vsaj 20 minut. To pomeni, da mi ostane še… 10 minut, da pridem do avta, se preoblečem in pridem na štart. Slabo kaže. No, na koncu sem imel 13 minut in sem hitel, kot zmešan. Že tečem proti startu, ko se mi meter pred menoj pridružita Daneja Grandovec in Robert Kotnik. Ves vesel tečem za njima, ko me nekdo usmeri stran. Ok, grem pa bolj zadaj. Preplezam nekaj ograj in končno stojim na startu. Okrog mene polno tekačic in tekačev, vse oči pa so uperjene proti prvim vrstam. Pogled na uro mi pove, da sta samo še dve minuti do starta. Nikoli še nisem bil tako pozen. Na Noki zaženem “playlisto” in Sports Tracker. Ok. Vse bo vredu. Pogledam Nokio. Tema. V zadnjih 30. sekundah se končno prižge in…se ugasne. Kako lepo! 21 kilometrov bom tekel s slušalkami v ušesih in poslušal tišino.

Pred ciljem II

Moj časovni cilj je bil teči med 1:40 in 1:30. Realno nekje okrog 1:35. Ja, realno pri 15° C manj. Začel sem s tempom 4:30 min/km. Tak je bil plan. Tečem po planu do nekje 6. kilometra, ko na prvi okrepčevalnici nekaj popijem. Za banano mi je bilo žal še kakšen kilometer, potem pa sem imel druge probleme. Prva kriza me je počakala na 10. kilometru. Postanek na okrepčevalnici je rešil problem. Vse je bilo vredu do nekje 16. kilometra, ko me je tako zakuhalo, da se mi je bližnja senca zdela najboljša rešitev. Tam sem postal za kakšno minuto in potem nadaljeval kakšnih 800 metrov do okrepčevalnice. Torej še en daljši postanek. Malo popijem malo pojem, za seboj pa zagrabim kar celo plastenko izotonične pijače. Kako sem vesel, da so organizatorji zagotovili tuše na progi. Hvala. Ja, zato sem na vseh fotografijah ves moker in s polizano frizuro.

Pred ciljem III

Na tej točki mi je že jasno, da z rezultatom ne bo nič. Rešilci so začeli voziti vse pogosteje. Ob cesti sem srečal kar nekaj od vročine onemoglih tekmovalcev. To je pa zares strašljiv pogled. Se kar malo zamisliš. Zadnji kilometri so bili peklenski, ampak s tako počasnim tempom se je dalo zdržati. V cilju je ura pokazala 1:44:31. S spominsko medaljo okrog vratu, z vodo v eni in banano v drugi, sem se sesedel v senci in počasi prihajal k sebi. Sledilo je še tuširanje in sprehod do avta. Do zasluženega piva sem prišel šele čez kakšne pol ure, ker prej nisem našel bankomata. Itak. Na poti domov sem na Trojanah kupil 12 krofov, ki smo jih potem jedli štiri dni. Spet preveč. To sem omenil samo mimogrede.

Še nekaj podatkov o uvrstitvi. Absolutno sem med moškimi končal na 375. mestu od 1.283 tekmovalcev. V svoji kategoriji pa sem bil 84. od 265 tekmovalcev. Niti ne tako slaba uvrstitev.

55. tek trojk 2011

Datum: 9. maj 2011
Dol­žina: 12,5 km
Višin­ska raz­lika: 100 m
Vreme: sončno
Tem­pe­ra­tura: 10° C

Spet nekaj novega. Tokrat ne samo trasa teka. Prvič sem tekel kot skupina. Na vseh tekmah sem bil navajen teči sam in se zanašati samo na svoje sposobnosti. No, tokrat pa je bila izkušnja popolnoma drugačna. Povabljem sem bil v mešano skupino za 55. tek trojk v okviru pohoda po Poti ob žici. Tek trojk me ni nikoli prav posebej privlačil. Mogoče ravno zaradi dejstva, da rezultat ni odvisem samo od tebe, temveč od vseh treh. Trojka je hitra samo toliko kolikor je hiter najpočasnejši član. Mogoče zaradi termina, ker so se treningi takrat šele začeli.

Start

Ko me je Daks kontaktiral nisem nič razmišljal. Tudi samo dejstvo, da bi nastopil v mešani trojki me ni motilo. Vsaka tekma je boljša, kot nekaj treningov skupaj. Prav posebej se nisem pripravljal, pa še prazniki so bili malo prej. Vseeno me ni skrbelo. In smo se dobili. Najina sotekačica je bila Helena. V pogovoru, ko smo hodili proti startu, smo ugotovili, da ji kakšne 3 km hriba zna predstavljati problem. Vseeno smo optimistično stali v startni koloni. Cilj, ki sta si ga zastavila Daks in Helena je bil teči pod 1 uro.

Sama organizacija se mi ni zdela prav nič posebnega. Ravno nasprotno. Ni mi jasno kako je mogoče, da se samo minuto pred startom mimo valijo cele množice tekačev, ki na start šele prihajajo. Ampak OK. V prednjih vrstah sem opazil kar nekaj znanih tekaških imen (Daneja Grandovec, Teja Lapajna, Lidija Pajk, Peter Kastelic, Peter Oblak, Sebastjan Zarnik,..). Skoraj pa sem ostal brez sape, ko je gospa Helena Žigon (s malo pomoči) preplezala ograjo in se postavila v prvo vrsto. Svašta. Saj razumem, da je gospa Helena vredna vsega spoštovanje, kot starosta teka. Še predvsem je spoštovanja vredeno to, da še vedno teče. Ampak, da pa na vsaki tekaški prireditvi stoji v prvi vrsti, kljub temu, da jo potem prehiti kar veliko število tekačev, pa po mojem mnenju ni ravno primerno.

trasa teka trojk
Skratka startali smo in prva dva kilometra sta bila kar hitra. Tako hitra, da sem se že malo zbal, da bo Helena do vzpona že popolnoma utrujena. Zato smo do vzpona malo popustili in potem veselo zagrizli v klanec. Meni osebno je bil tak naklon prav prijeten. Nasplošno mi je bila celotna trasa zelo všečna. Malo asfalta, malo makadama, malo ravnine in malo klanca. V bistvu mi je bil klanec tako všeč, da sem vmes razmišljal, da bi kar potegnil naprej. No, ampak tako ne gre. Če smo ekipa smo ekipa. Vsi za enega eden za vse. Ja? Tako sva vsake toliko časa z Daksom Heleno kar malo potiskala naprej. Da smo šli hitreje. Kakšen kilometer pred vrhom me je ponovno zaskrbelo, ko sem zagledal Helenin bled obraz. No, pa se je vse lepo izšlo. Prišli smo do vrha in se spuščali proti cilju. Navzdol me je Helena kar naprej prehitevala. Očitno je imela še nekaj rezerve. Malo pred koncem klanca smo tekli po kamnitih kockah, kar je bilo še najman prijetno. Tako. Samo še kakšna 2 kilometra in cilj. Tek ob Ljubljanici, navijanje gledalcev in že smo bili na cilju. Zadnji kilometer smo še malo potegnili in v cilj pritekli z 59:50. Cilj dosežen. Na koncu smo zasedli 41. mesto izmed 530 mešanih trojk. Okrepčilo in proti domu.

Cilj