Datum: 27. marec 2011
Dolžina: 21,1 km
Višinska razlika: 100 m
Vreme: oblačno
Temperatura: 10° C
Čudovito! S to besedo lahko povzamem letošnji tek na malem kraškem maratonu. Če dobro pomislim ni ravno veliko tekov/tekem, ki sem jih v tako dobrem ritmu pripeljal do konca. Če primerjam tek v Sežani pred dvema letoma, potem lahko rečem, da sem naredil velik napredek. Omenjena teka sta, kot noč in dan.
Ravno zaradi slabe izkušnje sem se tega teka kar malo bal. Sežanski tek je eden prvih v sezoni in nikakor ni ravninski. Je pa eden lepših glede na okolico po kateri se teče. Vremenska napoved za nedeljo je bila slaba. Nekaj se je celo govorilo o snežnih padavinah. In, ko sem zjutraj startal proti Sežani me je kar nekaj časa spremljal dež. Tudi v Sežani. Izgledalo je, da bo zaradi dežja tek še težji.
Ampak na koncu se je izšlo, kot v pravljici. Kakšnih 15 minut pred startom je dež ponehal in celo sonce je na trenutke pokukalo izza oblakov. Temperatura je bil idealna za tek. Stvari so se postavljale na svoja mesta. Tekačev je bilo letos prijavljenih največ (zasledil sem številko 3.000). Gužva na startu je bila velika. Mislim, da je čas, da organizator uvede časovne bokse tako, da se tekači lahko pravilno razporedijo. Sicer je pa to večni problem.
Kratek tek in še nekaj dinamičnih razteznih vaj, obisk wc-ja in že sem se stal med množico. Prav preveč naprej se mi ni dalo prerivati, ker moj cilj ni bil start na osebni rekord (vsaj takrat še ne). Cilji so bili, da tečem vsaj tempo 5:00 min/km in tako ugotovim kakšna je trenutna pripravljenost. Če bi bilo mogoče bi pospešil vsaj do 4:30.
Zaradi prerirvanja v prvih dveh kilometrih sploh nisem opazil, da mi je zopet crknila Nokia. Ne bom ponavljal vseh kletvic, ki sem jih takrat izrekel. Mogoče mi je pa jeza celo pomagala k dobrem rezultatu. Ko sem telefon usposobil za predvajanje glasbe, sem se šele uspel posvetiti tekmi. Z navdušenjem sem pričakoval 14. kilometer, kjer se mi ponavadi pojavi kriza. Brez problema sem držal tempo okrog 4:30 do 4:40. Nekje na 8. kilometru sem na okrepčevalnici pograbil košček pomaranče in kozarec vode. Še vedno ni bilo sledu o kakšni krizi. Ne fizični in ne psihični. Tudi na 15. kilometru je bilo vse vredu. Glede na izkušnje sem bil prepričan, da se bo to zgodilo vsak trenutek, zato sem bil toliko bolj vesel vsake naslednje kilometrske oznake.
Sledil je samo še zadnji, najtežji del. Tukaj se proga najbolj dvigne in to ravno v trenutkih, ko iz sebe iztiskaš še zadnje atome moči. Tako so bili zadnji štirje kilometri prava preizkušnja za telo in psiho. V tem delu sem prehitel veliko tekmovalk in tekmovalcev. Kljub vsemu je bil zadnji kilometer prav peklenski, ampak pogled na uro mi je dal moči, da sem zmogel do konca. V cilju skoraj nisem mogel verjeti, da mi je uspelo popraviti osebni rekord pol-maratona. In to na prvi tekmi sezone in tako razgibani. Ura je ob prečkanju ciljne črte kazala 1:39:46 (brutto), moj Polar pa je pokazala (zame) neverjetnih 1:38:37 (netto). Tako sem svoj osebni čas popravil za skoraj tri minute!! To je pomenilo 91. mesto od 250 tekmovalcev v svoji kategoriji in 396. mesto od 1.212 tekmovalcev skupno med moškimi. Čutim, da sem pripravljen na čas 1:35. Mogoče že v Radencih, če le ne bo preveč vroče. Bilo je lepo.
