2. Šenčurski izziv, 2010

Datum: 9. okto­ber 2010
Dol­žina: 10 km
Vreme: sončno
Tem­pe­ra­tura: 13° C

Še ena odlično izpeljana tekma! Že lansko leto sem bil zelo zadovoljen, letos pa so organizatorji naredili še korak naprej. Privabili so veliko število tekačic ter tekačev in kot vse kaže bo tek postal eden priljubljenejših. Eden od razlogov je tudi odlično izbran datum, saj tekma služi kot test pred Ljubljanskim maratonom, največjim tekaškim praznikom v Sloveniji. Proga je ravninska, kljub vsemu pa sem imel občutek, kot da se proga v prvem delu rahlo vzpenja.

Sam sem sicer letošnjo sezono tekel veliko manj, kljub vsemu pa so me začetni treningi v septembru navdajali z optimizmom. Šenčurski tek je bila letoš šele moja tretja tekma in prvi resni preizkus pripravljenosti.

Vreme je bilo čudovito in tudi temperatura je bila primerna. Kljub  temu je bilo veliko tekačev že v dolgih oblačilih. Tako, kot lansko leto sem tudi letos prišel skoraj direktno iz službe. Časa sem imel dovolj za prevzem številke in ogrevanje. Med tekmovalci sem srečal tudi Boštjana Hrovata, ki se je prišel prijaviti v zadnjem trenutku. Ker je prišel v naglici je bil oblečen še v delovno obleko. No, na to ga to ni prav nič ni vrglo iz tira in je suvereno zmagal.

Na štartu se nas je zbralo okrog 260. Kot je bilo napovedano je na svojo prvo 10ko in svojo prvo tekmo, prišel tudi Anže Bašelj. Anže je novinar na Šport TV in se v okviru oddaje Dober tek, pripravlja za nastop na 21 kilometrski progi na Ljubljanskem maratonu. V prvih vrstah je stalo tudi veliko dobrih tekačev, kar je napovedovalo nov rekord proge. Za nov rekord je bilo obljubljenih 50€. Edina stvar, ki me je na vsej prireditvi malo zmotila so bila štartno/ciljna vrata (balon), ki je bil za štart premajhen. Ampak, to ti ne more pokvariti čudovitega vzdušja pred štartom.

In smo šli. Eni hitreje, drugi počasneje. Kakšnega večjega prerivanja na štartu ni bilo. Po kakšnih 500 metrih je bilo jasno, da je Hrovat kategorija zase. Pred zasledovalci si je že nabral kakšnih 100 metrov prednosti. Sam sem imel občutek, da ne morem teči prav hitro. Polar je kazal tempo 4:40 min/km, hitreje pa ni šlo. Po kakšnih dveh kilometrih mi je postalo jasno, da Polar ne kaže prave razdalje in posledično tudi tempa. Seveda. Zadnjič sem spreminjal faktor za foot pod in ga nastavil po nekem (teoretičnem) preračunu. Očitno je bil napačen. Tako sem se zanašal na kilometrske oznake ob cesti, kar pa se je izkazalo tudi za napako. Vaški fantje so malo poigrali z organizatorji in tekači ter premešali oznake. Tako so bile od šestega kilometra naprej zamaknjene za en kilometer in postavljene ne točno na kilometer.

Tako sem po dolgem času na tekmi tekel po občutku. Na sedmem kilometru se je začela rahla kriza. Želel sem nekoliko spustiti tempo, ampak nisem vedel koliko sploh lahko. Cilj je bil čas pod 45 minut, tisti skriti pa okrog 43 minut. Tako sem zobe stiskal vse do zadnjega kilometra, kjer pa sem že čutil da popuščam. Cilj je bil blizu in iz mišic sem že iztiskal zadnje atome moči. V cilju se ura ustavila na bruto času 44:24, neto pa kakšne 4 sekunde manj. Lani 44:01 in 43:52. Čas je zadostoval za 75. mesto (od 179) v absolutni uvrstitvi, ter 35. mesto (od 72) v svoji kategoriji. Rezultati: absolutno | po kategorijah. Zmagal je Boštjan Hrovat s časom 32:37 in novim rekordom proge, izboljšanim za več kot 2 minuti! Čestitke!

Po tekmi je sledilo krepčanje s krompirjem: krompirjeva solata in pražen krompir. Kot ponavadi mi je bilo žal, da sem moral hitro domov. Pridem spet.