Skip to main content

31. Maraton treh src, 2011

Datum: 21. maj 2011
Dol­žina: 21,2 km
Višin­ska raz­lika: 5 m
Vreme: sončno
Tem­pe­ra­tura: 28° C

Radenci. Tri srca. Tek. Vročina. Zadnja beseda pove vse. Tek in vročina ne gresta prav dobro skupaj. Ko sem pred dvemi leti odtekel svoj prvi polmaraton v Radencih, sem rekel, da se ne vrnem več. Pa sem se. Če gre osel trikrat na led, potem se še kdaj odpravim v to vročino. Ljudje s časom pozabimo slabe stvari in se spominjamo samo še dobrih. Jaz sem se spomnil, da je proga popolnoma ravninska, idealna za kakšen rekord. Ja seveda!

Nekje vmes

Že dogodki pred tekmo so bili napovednik nekaj slabega. Ja, najlažje je biti pameten po tekmi. V Radence sem prišel kakšno uro pred štartom. Kmalu sem ugotovil, da pred hotelom Radin ne morem parkirat in sem zavil na najbližje organizirano parkiranje na … travniku. In prvi šok je bil ta, da mi je gospa pomolila roko in zahtevala 7 evrov. Am, 7 evrov za parkiranje? V naslednjem stavku pove, da je to konzumacija za bližnjega “jurčka”. Zgovorim se, da imam denarnico v prtlažniku in da pridem plačat, ko parkiram. Seveda. Po navodilih “redarja” smo parkirali tako, da smo eden drugega zaprkirali. Ja ok, bom pa tukaj prespal.

Pred ciljem I

Okrog startnega prostora je kar mrgolelo ljudi. Pri šotoru za dvig številk se postavim v vrsto. Ocenil sem, da bom stal vsaj 20 minut. To pomeni, da mi ostane še… 10 minut, da pridem do avta, se preoblečem in pridem na štart. Slabo kaže. No, na koncu sem imel 13 minut in sem hitel, kot zmešan. Že tečem proti startu, ko se mi meter pred menoj pridružita Daneja Grandovec in Robert Kotnik. Ves vesel tečem za njima, ko me nekdo usmeri stran. Ok, grem pa bolj zadaj. Preplezam nekaj ograj in končno stojim na startu. Okrog mene polno tekačic in tekačev, vse oči pa so uperjene proti prvim vrstam. Pogled na uro mi pove, da sta samo še dve minuti do starta. Nikoli še nisem bil tako pozen. Na Noki zaženem “playlisto” in Sports Tracker. Ok. Vse bo vredu. Pogledam Nokio. Tema. V zadnjih 30. sekundah se končno prižge in…se ugasne. Kako lepo! 21 kilometrov bom tekel s slušalkami v ušesih in poslušal tišino.

Pred ciljem II

Moj časovni cilj je bil teči med 1:40 in 1:30. Realno nekje okrog 1:35. Ja, realno pri 15° C manj. Začel sem s tempom 4:30 min/km. Tak je bil plan. Tečem po planu do nekje 6. kilometra, ko na prvi okrepčevalnici nekaj popijem. Za banano mi je bilo žal še kakšen kilometer, potem pa sem imel druge probleme. Prva kriza me je počakala na 10. kilometru. Postanek na okrepčevalnici je rešil problem. Vse je bilo vredu do nekje 16. kilometra, ko me je tako zakuhalo, da se mi je bližnja senca zdela najboljša rešitev. Tam sem postal za kakšno minuto in potem nadaljeval kakšnih 800 metrov do okrepčevalnice. Torej še en daljši postanek. Malo popijem malo pojem, za seboj pa zagrabim kar celo plastenko izotonične pijače. Kako sem vesel, da so organizatorji zagotovili tuše na progi. Hvala. Ja, zato sem na vseh fotografijah ves moker in s polizano frizuro.

Pred ciljem III

Na tej točki mi je že jasno, da z rezultatom ne bo nič. Rešilci so začeli voziti vse pogosteje. Ob cesti sem srečal kar nekaj od vročine onemoglih tekmovalcev. To je pa zares strašljiv pogled. Se kar malo zamisliš. Zadnji kilometri so bili peklenski, ampak s tako počasnim tempom se je dalo zdržati. V cilju je ura pokazala 1:44:31. S spominsko medaljo okrog vratu, z vodo v eni in banano v drugi, sem se sesedel v senci in počasi prihajal k sebi. Sledilo je še tuširanje in sprehod do avta. Do zasluženega piva sem prišel šele čez kakšne pol ure, ker prej nisem našel bankomata. Itak. Na poti domov sem na Trojanah kupil 12 krofov, ki smo jih potem jedli štiri dni. Spet preveč. To sem omenil samo mimogrede.

Še nekaj podatkov o uvrstitvi. Absolutno sem med moškimi končal na 375. mestu od 1.283 tekmovalcev. V svoji kategoriji pa sem bil 84. od 265 tekmovalcev. Niti ne tako slaba uvrstitev.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja