Skip to main content

55. tek trojk 2011

Datum: 9. maj 2011
Dol­žina: 12,5 km
Višin­ska raz­lika: 100 m
Vreme: sončno
Tem­pe­ra­tura: 10° C

Spet nekaj novega. Tokrat ne samo trasa teka. Prvič sem tekel kot skupina. Na vseh tekmah sem bil navajen teči sam in se zanašati samo na svoje sposobnosti. No, tokrat pa je bila izkušnja popolnoma drugačna. Povabljem sem bil v mešano skupino za 55. tek trojk v okviru pohoda po Poti ob žici. Tek trojk me ni nikoli prav posebej privlačil. Mogoče ravno zaradi dejstva, da rezultat ni odvisem samo od tebe, temveč od vseh treh. Trojka je hitra samo toliko kolikor je hiter najpočasnejši član. Mogoče zaradi termina, ker so se treningi takrat šele začeli.

Start

Ko me je Daks kontaktiral nisem nič razmišljal. Tudi samo dejstvo, da bi nastopil v mešani trojki me ni motilo. Vsaka tekma je boljša, kot nekaj treningov skupaj. Prav posebej se nisem pripravljal, pa še prazniki so bili malo prej. Vseeno me ni skrbelo. In smo se dobili. Najina sotekačica je bila Helena. V pogovoru, ko smo hodili proti startu, smo ugotovili, da ji kakšne 3 km hriba zna predstavljati problem. Vseeno smo optimistično stali v startni koloni. Cilj, ki sta si ga zastavila Daks in Helena je bil teči pod 1 uro.

Sama organizacija se mi ni zdela prav nič posebnega. Ravno nasprotno. Ni mi jasno kako je mogoče, da se samo minuto pred startom mimo valijo cele množice tekačev, ki na start šele prihajajo. Ampak OK. V prednjih vrstah sem opazil kar nekaj znanih tekaških imen (Daneja Grandovec, Teja Lapajna, Lidija Pajk, Peter Kastelic, Peter Oblak, Sebastjan Zarnik,..). Skoraj pa sem ostal brez sape, ko je gospa Helena Žigon (s malo pomoči) preplezala ograjo in se postavila v prvo vrsto. Svašta. Saj razumem, da je gospa Helena vredna vsega spoštovanje, kot starosta teka. Še predvsem je spoštovanja vredeno to, da še vedno teče. Ampak, da pa na vsaki tekaški prireditvi stoji v prvi vrsti, kljub temu, da jo potem prehiti kar veliko število tekačev, pa po mojem mnenju ni ravno primerno.

trasa teka trojk
Skratka startali smo in prva dva kilometra sta bila kar hitra. Tako hitra, da sem se že malo zbal, da bo Helena do vzpona že popolnoma utrujena. Zato smo do vzpona malo popustili in potem veselo zagrizli v klanec. Meni osebno je bil tak naklon prav prijeten. Nasplošno mi je bila celotna trasa zelo všečna. Malo asfalta, malo makadama, malo ravnine in malo klanca. V bistvu mi je bil klanec tako všeč, da sem vmes razmišljal, da bi kar potegnil naprej. No, ampak tako ne gre. Če smo ekipa smo ekipa. Vsi za enega eden za vse. Ja? Tako sva vsake toliko časa z Daksom Heleno kar malo potiskala naprej. Da smo šli hitreje. Kakšen kilometer pred vrhom me je ponovno zaskrbelo, ko sem zagledal Helenin bled obraz. No, pa se je vse lepo izšlo. Prišli smo do vrha in se spuščali proti cilju. Navzdol me je Helena kar naprej prehitevala. Očitno je imela še nekaj rezerve. Malo pred koncem klanca smo tekli po kamnitih kockah, kar je bilo še najman prijetno. Tako. Samo še kakšna 2 kilometra in cilj. Tek ob Ljubljanici, navijanje gledalcev in že smo bili na cilju. Zadnji kilometer smo še malo potegnili in v cilj pritekli z 59:50. Cilj dosežen. Na koncu smo zasedli 41. mesto izmed 530 mešanih trojk. Okrepčilo in proti domu.

Cilj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja