Skip to main content

23. Mošenjski tek, 2012

Datum: 9. junij 2012
Dol­žina: 8 km
Višin­ska raz­lika: +-120 m
Vreme: oblačno, deževno
Tem­pe­ra­tura: 13° C

7. tekma Gorenjskega pokala 2012, blizu domačega kraja in poznan teren. Kljub napisanemu je bila to moja prva udeležba na tem teku. Vsako leto sem imel enak izgovor: preslabo sem pripravljen za tek v taki konkurenci in v taki vročini. No, to leto sem se prijavil brez razmišljanja, zraven pa še navdušil ženo.

Danilo pred ciljem
Danilo pred ciljem

Kljub slabemu vremenu (kar meni ustreza) se nas je zbralo kar veliko (89). To spet dokazuje kako priljubljen je Gorenjski pokal. Pred startom nas je še malo namočil dež, potem pa smo se zagnali. Spet preveč. Prvih 800 metrov smo teki v tempu 3:30. Okrog sebe sem opazoval tekačice in tekače, ki so tekli ta tempo in se spraševal koliko časa bodo zdržali. In res, po kakšnem kilometru jih je večina močno popustila in prehitevanje se je začelo. Tudi Marko je začel prehitro in sem ga po 2 km že prehitel. Trasa teka poteka po različnih terenih: asfalt, makadam in trava. Ravno tako je dokaj razgibana in nikakor ravninska.

Še nekaj metrov...
Še nekaj metrov…

Pri vzponu na začetku Gozdne učne poti sem nekoliko popustil, drugače sem pa vse do zadnjega vzpona držal tempo okrog 4:10 min/km. To je v tem trenutku tudi moj limit. V cilj sem pritekel s časom 32:47, kar je bilo dovolj za 11. mesto v kategoriji (14 tekmovalcev) in 31. mesto absolutno (66 tekmovalcev). Rezultat je odličen in kaže na napredek. Predvsem, ko tečem v klanec se pozna, da mi tempo ne pade preveč.

Marko pri zadnjem spustu
Marko pri zadnjem spustu

Žena Maja je to tekmo vzela bolj za trening, ker ni uspela prav veliko teči. Na koncu je bila izmučena, vendar zadovoljna, da se je teka udeležila. Končala je s časom 47:37. Nove spodbude za naprej. Marko je pritekel s časom 34:38, Danilo pa je bil tokrat (absolutno) 4.  in 2. v kategoriji. Minka pa 2. v kategoriji in 5. absolutno. Bravo vsem!

14-dnevni test: tek vsak dan, 2-krat na dan

Že nekaj časa sem si želel, da bi teden ali dva, preživel v športnem stilu. To pomeni, da bi treniral dva-krat dnevno in vmes počival. Skratka, ne preveč običajen dopust. In potem sem zaradi poškodbe rame pristal na rehabilitaciji v Čateških toplicah. Celih 14 dni. Ko sem že prvi dan preletel svoj urnik sem ugotovil, da bom zaseden kar večino dneva. In potem sem se spomnil. Če bom večino časa preživel na terapijah in vmes počival, potem lahko vključim še tek. In sem ga. Tek takoj zjutraj pred zajtrkom in še en popoldne. Takole je izgledal moj urnik:

6:30 – vstjanje
7:00 – individualno razmigavanje
7:20 – tek: <70% HRmax, 7km
8:20 – zajtrk
8:50 – masaža hrbta in ramen
9:10 – počitek
10:00 – fitness
10:30 – elektrostimulacija
10:45 – magnetoterapija
11:00 – elektroterapija
11:15 – počitek
12:10 – kosilo
13:00 – fitness
13:30 – počitek
15:00 – tek (po programu)
16:30 – počitek
17:00 – fitness
17:30 – prosto
22:00-22:30 – spanje

Tako ne kako sem preživljal dneve. Zadnje dni se mi je urnik nekoliko spremenil, ampak intenziteta je ostala enaka. Za vikend nisem imel nobenih obveznosti, sama zabavo, kar je nekoliko pokvarilo celotno zadevo. Vseeno sem v nedeljo popoldne opravil počasen tek.

Jutranji teki so bili večinoma enaki: 7 km počasnega teka, <70% HRmax. Tekel sem bos, v Vibram FiveFingers in v supergah. Popoldanski teki so bili različni: gorski tek, krajši počasni tek, hitri tek, intervalni tek in tudi en daljši tek (21km). Rezultat? Že po štirih dneh sem se počutil zelo utrujen, brez energije. Pri vsem tem je glavno vlogo igralo premalo spanja, saj sem težko zaspal in se premetaval celo noč. Zjutraj je bilo potrebno zgodaj vstati, popoldne pa kljub utrujenosti, nekako nisem mogel zaspati.

Že po dnevu brez teka (sobota) sem si nabral novo energijo, ki pa je po enem dnevu  izginila. Poznalo se je na hitrosti, zanimivo pa, da ne tudi na pulzu. Če sem prvi dan začel s jutranjim tekom (7 km) s hitrostjo 5 min/km, je hitrost po 4 dneh padla na 5:30 in celo na 5:45 min/km. Noge so bile težke in volja do teka je izginila. Predvidevam, da je k vsemu veliko pripomoglo premalo spanja in pa seveda premalo možnosti za regeneracijo.

Pri obrokih sem se pazil, da sem vsakič pojedel veliko zelenjave in sadja. Sladice sem pri obrokih izpustil, kasneje pa se nisem mogel odreči čokoladi in sladoledu. :-)

V 14. dneh sem treniral 12-krat in pretekel 166 km. Preveč, vsaj zame.

Rezultat: telo potrebuje počitek.