Takole nekako je izgledalo, ko smo se v drugem poskusu zagnali po tekaških progah v Ratečah. Ko smo prispeli je bila situacija nekoliko drugačna. Megla, mraz in mrzel veter. Nič kaj prijetno. Ampak, ko smo se enkrat zapodili po progi je bil pravi užitek. Velika razlika je ali tečeš po celem snegu ali po pripravljeni progi :-) Tokrat smo se namenili proti Tamarju. No, na koncu smo se obrnili že v Planici pri skakalnici velikanki. Udi je obupal. No, vseeno je bilo lepo. Mrzlo, ampak lepo. Uprizoril sem celo en spektakularni padec. Naslednjič pa vse do Tamarja … in nazaj, seveda!
Mislm – in kje je tu sploh smisel!? 1h se voziš do Rateč, pol ure se na smuče bašeš, potem 20 min “tečeš” velikanko pogledat, spet 1h vožnje domov in še 1h blog pišeš… In na koncu ste predvsem tekli….?! Ko se jaz v Rateče zapleljem mi pod 7h miganja ne gine!!
Ja @sparkica tudi jaz sem adminu rekel, da je vse v glavi in naj si Tamar kar vizualizira, ker vidu ga danes ne bo :) .
Spust po skakalnici nas je res mikal, samo smo misel opustil, ker nismo našli sedežnice, ki bi nas peljala k Matildi. Če človek mora iti, naj se vsaj pelje :).
@sparkica vidim, da te bomo morali enkrat s seboj vzet. Si polna nasvetov :-D Mogoče, kot psiholginjo ali pa maserko ;-)
Še dobro da niste zavili NA Planico :D Kako spektakularen padec bi bil šele po skoku z Velikanke :)
Človek bi vam bil kar nevoščljiv, a vseeno privoščljiv. No, ne samo človek, tudi jaz :D Upam, da ste bili vsaj toliko pazljivi in uvidevni, da niste Majdičevi že v prvo pokvarili njenega časa :P
Udija bo treba poslati na trening “vse je v glavi” ;)