Skip to main content

Polmaraton Palmanova, 2009

Palmanova
Image via Wikipedia

Datum: 22. november 2009
Dolžina: 21,1 km
Vreme: oblačno
Temperatura: 10° C

Ko sem že konec oktobra misli, da sem za letos zaključil s tekmovanji, sem se v novembru le pustil prepričati. Še dobro. Na koncu je vse izpadlo odlično.  V bistvu je za vse kriv Bufo :-) Po Ljubljanskem maratonu je padla ideja, da bi šli tečt še v Palmanovo. Kakšnega velikega navdušenja nisem kazal. Bil sem nekoliko že naveličan vseh treningov in sem si želel počitka. Poleg tega sem imel še vedno poškodovano stegensko mišico. Skratka Palmanova mi ni preveč dišala. Kakšen teden kasneje so bile želje že drugačne. Mogoče mi pa še vedno uspe preteči polmaraton v času 1:40? Če bi vmes malo jedel me po 16. kilometru mogoče ne bo čisto zmanjkalo? In potem kliče Bufo. Ravno nas prijavlja. Sporoči mu podatke. OK, potem pa gremo!

Miha se je tokrat javil za mojega osebnega zajca. Vstati je bilo potrebno dobesedno sredi noči (kar v tem letnem času sploh ni problem). Na koncu sva do Vrtojbe prišla kar (pre)hitro.  In potem sva se z Bufom in Teyo odpeljali v Plamanovo. Tam sta nas že čakali Katja in Sparkica. Vreme je bilo  prav depresivno, nič kaj motivacijsko. Sledilo je hitro kofetkanje, wc in za ogrevanje tek na start. Še vedno sem bil brez prave motivacije za tek.

Bilo je očitno, da je množica tekačev letos presenetila organizatorje. Start se mi je zdel kar malo premajhen. Startna črta je bila tako skrita, da nisem vedel kdaj sem šel preko.  Kar seveda ne pomeni, da nisem šel. Prve tri kilometre sva vijugala, kot Bojan Križaj in Jan Ingemar Stenmark. V tem času sva zgubila okrog 30 sekund (pa ne zaradi “pojahanih” vratc). Potem pa je steklo. Pokrajina se mi je zdela nekoliko podobna, kot v Sežani le, da tukaj ni nobenega vzpona in spusta.

Do 16. kilometra je vse potekalo brez problemov. Na okrepčevalnicah sem pridno pil, in tudi nekaj malega pojedel. Miha je ves čas deloval zelo sveže. Potem pa se je pojavila kriza. Sploh ne vem od kod. Takrat smo tekli po cesti skozi odprt travnik in ne verjamem, da sem jo lahko spregledal. Čudno. No, ko je bila že tam sva se zmenila, da bo z menoj tekla do 19. kilometra, potem pa teče naprej z gospo, ki je globoko dihala za nama. In res, pri 19. kilometru reče adijo, gospa za nama nekaj zamomlja in to je to. Miha me je začel spodbujati in počasi sem se odzival. Spet sem ujel ritem in zadnja dva kilometra sva pretekla malo hitreje, kot povprečje. Ko sva zavila na stadion in začela teči zadnje metre, sem vedel, da željenega časa nisva dosegla, je bilo pa blizu.

V cilju sva si čestitala in poiskala Teyo. Sledil je prevzem darilne vrečke in majhna regeneracija s tablico z okusom eksotičnih sadežev. Dosegla sva netto čas 1:41:07 in brutto 1:42:17 Teklo je 2.094 tekmovalk in tekmovalcev, med vsemi tudi veliko Slovencev (preko 600). Dekleta in fantje, bilo je lepo. Sedaj pa malo počitka.

Skupinska v cilju
Skupinska v cilju
Enhanced by Zemanta

14. Ljubljanski maraton, 2009

Datum: 25. oktober 2009
Dolžina: 21,098 km
Vreme: sončno
Temperatura: 11° C

Tako. Glavni tek leta je mimo. Vtisi so še sveži, mišice pa boleče. Izogibam se stopnic in klančin. Uradnih rezultatov še ni, samo neuradni. Kar pa sploh ni tako važno, ker organizator tekmovalce razvršča po brutto času. Danes mi je jasno, da so bili pogoji za tek naravnost čudoviti in ravno pravi za popravljanje takih ali drugačnih rekordov. Kljub temu, da sem letošnji cilj za polovičko že dosegel, sem se odločil, da ga poskušam še preseči. Nekako sem bil prepričan, da mi bo uspel tek okrog 1:40. Pripravljal sem se, pa tudi sebe sem prepričal, da zmorem. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Start
Start (vir: Vitezi dobrega teka)

Letos smo se v Ljubljano ponovno odpravili, kot družina. Tekel sem samo jaz, ostali člani pa so bučno navijali (no, vsaj upam). Že pri iskanju parkirnega prostora se je videlo, da je letos spet rekordna udeležba. Občutek imam, da je vsako leto težje dobiti parkirišče. Letos je bil šotor za prevzem prestavljen na tržnico. Ljubljana je bila v jutranjem času še zavita v meglo in termometer je kazal borih 7°C. Po prevzemu številke, čipa in darilne vrečke smo se dobili z ostalimi tekači Koornk-a. Po čajčku, mazanju z raznimi žavbami in kratkem čveku, smo se odpravili na startni prostor. Najprej ogrevanje. Vzdušje je bilo čudovito! Ampak res! Kakšnih pet minut pred startom sem se le začel drenjati med množico tekačic in tekačev. Ko sem se ustavil nekje na sredini B cone, sem najprej pomislil, če sem se pravilno odločil za kratko tekaško opremo. Po minuti stanja v tisti množici  sem ugotovil, da o mrazu ni ne duha in ne sluha. Vsa tista naša telesa so dobro ogrela štartno ravnino.

Vijuganje takoj po startu
Vijuganje takoj po startu

Potem pa start. Stojimo. Počasna hoja. Startno črto sem prečkal kakšne tri minute za prvimi. Začelo se je vijuganje in prerivanje. Za čas 1:40 bi moral teči 4:45 na kilometer. No, prve tri kilometre je bilo to zelo težko. Vijugal sem levo in desno, na pločnik pa spet na cesto. Še po treh kilometrih sem prehiteval množice, ki so že na oko imele za vsaj minuto počasnejši tempo.

/* Mimogrede. Ravno razvrstitev na startu je črna pika Ljubljanskega maratona. Ker nas organizatorji o njih zelo slabo poučijo in slabo označijo, se večina tekačev postavi čisto po lastni želji. Ampak, to je že druga tema. */

Začel sem odlično, celo nekoliko hitreje, kot po planu. Na vseh okrepčevalnicah sem pridno pil tako, da žeje nisem občutil skozi celo tekmo. Poškodbo desne zadnje stegenske mišice sem čutil že od petega kilometra naprej. Ni bilo hudo. Pri devetem kilometru sem pojedel Enervit tableto GT. Vse je bilo v redu. Še vedno sem prehiteval tekačice in tekače. Nekje na 10. kilometru sem začutil neprijetne mravljince v desni nogi in se zbal, da se mi je vrnila stara poškodba. Pri 13. kilometru sem začutil, da mi zmanjkuje moči. Takrat sem popil eno pilulo Che Guarana in upal na vrnitev moči. Na okrepčevalnici sem popil vodo in energijski napitek. Mravljinci so izginili. Super! No, od 16. kilometra naprej je tempo počasi začel padati. Čutil sem, da mi zmanjkuje moči. Misli so počasi postajale temačne. Na 18. kilometru so me začeli prehitevati prav vsi. V nekem trenutku sem začel razmišljati, da bi se enostavno usedel na pločnik in odstopil. Bilo je hudo, trčil sem ob “tekaški zid“. Tako sem se zadnje tri kilometre moral prepričevati, da sem vztrajal in odšteval preostale kilometre in metre. Bilo je mučno.

Gazele
Gazele

In potem sem pritekel pred zadnjo okrepčevalnico. Počasi sem se sprehodil in pil vodo, energijski napitek in pojedel malo banane. Z muko sem se pripravil, da sem tekel naprej.  Ampak se je splačalo! Kmalu sem začutil, da se energije vrača. Seveda! Nič nisem jedel. Tako sem zadnja dva kilometra poskušal iz sebe iztisniti še zadnje atome moči. Kilometra sta se vlekla. V daljavi sem zagledal ovinek, ki pelje pred parlament. Stisnil sem zobe. Noge so bile precej mehke, a je šlo. Še zadnji ovinek in ciljni sprint. Uspelo mi je! Pred mano je stal Janković. V cilju sem. Pograbil sem spominsko medaljo in se odzibal proti hrani in pijači. Bil sem omotičen, izmučen in lačen. Še dobro, da je psiha zdržala.

Pred ciljem
Pred ciljem (avtor: fangl)

Zgubljen na cilju (vir: David)
Zgubljen na cilju (vir: David)

Želeni čas 1:40 sem zgrešil za 3 minute in 33 sekund. Lahko bi bilo slabše. Lahko bi odstopil. Osebni rekord sem vseeno popravil za dobro minuto. Skupno sem se uvrstil na 1.520. mesto od 3.998 tekačev (po brutto času). V svoji skupini pa sem zasedel 302. mesto od 817 (po brutto času). Moj netto čas je bil 1:43:33, brutto pa 1:46:13.

Polar graf
Polar graf