Datum: 22. avgust 2009
Dolžina: 21 km
Vreme: soparno in vroče
Temperatura: 27 C
Za mano je še en mali maraton. Eden najtežjih. Pa ne zaradi premalo pretečenih kilometrov, temveč zaradi vremenskih pogojev. Če se mi je v Radencih zdelo vroče, je bilo v soboto peklensko vroče. Zraven pa še soparno. Kako soparno sem občutil že ob rahlem ogrevanju, kjer sem bil kmalu tako preznojen, kot da bi ravnokar zaključil s tekmo. Za piko na i pa so me že ves dan spremljale trebušno/prebavne težave. Pa drugače?
Gneča ni bila prevelika, pa tudi organizacija je izgledala odlično. Prevzem številk je bil v Festivalni dvorani, štart pa v Zaki pri tribunah. Že pred tekmo sem imel mešane občutke. Pa ne samo zaradi svoje pripravljenosti in premišljevanja ali naj se teka sploh udeležim, temveč zaradi same organizacije in njegove (ne)popularnosti. Prebral sem, da tekmo organizira podobna ekipa, kot pripravlja Mali kraški maraton in sem zato pričakoval večjo udeležbo. Kljub vsemu pa je število prijavljenih govorilo drugače. Tudi na Tekaškem forumu je bilo o tem teku zelo malo govora. Spletno stran bi lahko veliko bolje izkoristili za promocijo, seveda pa bi jo morali pogosteje posodabljati. No, vseeno so tek (z nekaj napakami) dobro speljali. Zaključek pa je pokvarilo slabo vreme – nevihta.
Tokrat sta me na tekmi spremljala žena in najmlajša hčerka. Ker sem Maji že ob odhodu od doma pomolil fotoaparat, sem kočno uspelo dobiti nekaj fotografij mojega teka. Ponavadi sem na tekmah sam in sem odvisen od uradnih in drugih fotografov. Po prevzemu štartne številke sem se dobil z Markom, s katerim sva potem tudi nekaj časa skupaj tekla – dokler mi ni ušel naprej. V cilj je prišel skoraj 7 minut pred mano, očitno pa je imel nekaj težav s čipom, ker nima rezultata.
Torej, na štartu se nas je zbralo okrog 400 tekačic in tekačev. Štartna pištola je v rokah župana Janeza Fajfarja zatajila in štartali smo samo s ploskanjem. Po prvih štirih kilometrih se mi je zdelo, da sploh ne bo težav. Tempo je bil kar hiter, okrog 4:30 min/km. Po prvi postaji z vodo pa so se počasi začeli kazati znaki utrujenosti. Voda mi je nekako obstala v želodcu in mi naredila težo. Tempo je bil do 12. – 13. kilometra še okrog 5 min/km, potem pa je začel padati. Pil sem na ves postajah, se polival in med pitjem celo malo postal. Zdelo se mi je, da ves čas tečem na robu zmogljivosti in na trenutke sem celo mislil, da me bo pobralo. Ampak, trma je trma. Čeprav si nisem postavil kakšnega posebnega cilja, pa sem si rekel, da bi rad pretekel v času pod uro in 50 minut.
Ves zadnji krog sem spremljal prihajajoče črne oblake tako, da smo se po prihodu v cilj takoj pobrali v avto in odšli domov. Končni rezultat je bil 1:49:51 in cilj je bil dosežen. Rezultati so dosegljivi tukaj. Skupno sem pri moških dosegel 155. mesto (od 308), v svoji kategoriji pa 59. (od 123). Na 2. mali blejski maraton bom prišel samo, če bo organizator izbral kakšno drugo uro (mogoče zjutraj ob 9h?). Po kremšnito bomo šli pa drugič.
