Skip to main content

Moji novi jezdeci valov: Mizuno Wave Rider 12

Skoraj leto dni je minilo odkar sem zamenjal proizvajalca od katerega kupujem tekaške copate¹. Sprememba je bila zelo pozitivna. Po nekaj letih teka sem pač ugotovil, da so tekaške copate edini kos opreme v katerega se splača vlagati (tudi nekoliko višje zneske). Še vedno pa nisem prepričan koliko časa naj bi pretekel z enim parom. V literaturi lahko zasledimo različne razdalje, nekje med 800 do 1.100 km. Skoraj vedno pa tej številki sledi opomba, da je vse odvisno od večih dejavnikov (podlage, vzdrževanja, starosti, obrabljenosti, načina teka,…). Zagotovo je najslabše čakati, da se pokažejo prve bolečine oz. poškodbe zaradi obrabe copat.

Mizuno Wave Rider 12

S trenutnim parom (Mizuno Wave Rider 11) sem pretekel okrog 1.200 km in sem bil zelo zadovoljen.  Sem pa že razmišljal o menjavi. Naključje pa je hotelo, da je bil Miha pred kratkim v New York-u in mi je prijazno prinesel par Mizuno Wave Rider 12. Na spletni strani Runners World sem si ogledal predstavitev in oceno. Na omenjeni strani so prejele nagrado Editor’s Choice v decembru 2008. Nisem jih še uspel sprobati, tako da ne vem ali ocene držijo. Ampak, ko sem jih samo obul in naredil nekaj korakov po stanovanju, je bil občutek božanski.

¹ Izraz tekaške copate mi nikakor ne gredo iz jezika. Tudi superge so mi nekoliko tuje. Ponavadi uporabljam izraz teniske, a se kasneje vsakič zavem, da naj bi bil to izraz za športne copate, ki jih uporabljamo pri igranju tenisa. Obvezno rabimo nov izraz. Kakšen predlog?

Hči jakuze: Spomini hčere mafijca (2008)

Št. strani: 204
Založba: Učila International, d.o.o., Tržič
Letnica izdaje: 2008
Jezik: slovenski
ISBN: 9789610006220
Mere (v mm): 230 x 160
UDK: 821.521-311.2

Hči jakuze: Spomini hčere mafijca

Slika iz Emka.si

Knjiga Hči jakuze je avtobiografija napisana v obliki romana. Prikazuje žalostno življenje hčerke enega od članov japonske mafije (yakuza). Je prvenec avtorice Shoko Tendo.

Knjiga je oglaševana, kot prikaz življenja jakuz. Meni se to ne zdi povsem resnično, ker glavna oseba nima direktnega kontakta, ampak omenjeno življenje občuti samo kot posledico. Do stika pride samo v dveh nivojih. Prvič, kot hčerka člana jakuze občuti najprej bogastvo in kasneje še bedo. Oboje so posledice dejanj očeta. Drugič, kot ljubica nekaterim članom, ki ji ravno tako nudijo darila (bogastvo) in bolečino (bedo). V obeh primerih je rezultat skoraj poguben.

Osebno se mi zdi, da je knjiga bolj prikaz človeške nemoči. Vdajanje mamilom, alkoholu in seksu. Iskanje “ljubezni” skozi omenjene substance in pri tem močno trpeti. Začaran krog iz katerega se je težko rešiti. Seveda knjiga prikaže tudi svetlo plat življenja: upanje v boljše življenje.

Knjiga se bere hitro in od bralca ne pričakuje nikakršnega poznavanja japonske kulture. Črke in razmaki so dovolj veliki. Če te zanima kaj počne japonska mladina (baje ni veliko drugače tudi pri nas) in v kakšno brezno te lahko spravijo mamila in alkohol, potem je ta knjiga zate. Če pa bi rad resnično spoznal življenje jakuz, potem si preberi Confessions of a Yakuza: A Life in Japan’s Underworld.

PRIPOROČAM

Podobni članki: