Datum: 24. oktober 2010
Dolžina: 21 km
Vreme: oblačno, delno sončno
Temperatura: 12° C
Vrhunec tekaškega leta. Vsaj za večino rekreativnih tekačev. Tudi meni osebno je Ljubljanski maraton nekaj posebnega. Najbrž zaradi vse te množice, ki izžareva posebno energijo. Enostavno moraš biti na štartu.
Letos sem sezono začel zelo pozno. Razlog je poškodba, ki pa še vedno ni dokončno sanirana. Tako kot lani sem se odločil za program treninga iz revije Polet. Z eno večjo razliko. Lani sem treniral po programu za čas pod 1:45 in želel teči po 1:40. Ker mi to ni uspelo niti v Palmanovi, sem se letos odločil za program, ki bi mi omogočal polmaraton preteči v času 1:30. Do začetka LJ maratona sem pretekel slabih 750 kilometrov. Malo.
Proti koncu avgusta sem začel s treningi in kmalu ugotovil, da čas 1:30 ni dosegljiv v samo dveh mesecih. Tako sem treninge rahlo prilagodil za čas 1:35 ali celo malce slabše. Uspel sem izvesti večino treningov in tako kot lani, teden pred tekmo, dobil občutek, da nisem opravil dovolj dolgih tekov (več kot 15 km). Večino tekov je med 8 in 13 km. Kljub vsemu sem šel v Ljubljano optimističen. Pod 1:40 bom šel zagotovo!
Vremenski pogoji so bili letos odlični. Kratke hlače in kratka majica so bile prava odločitev. Družinski izlet se je začel z zamudo tako, da sem bil med zadnjimi v šotoru za prevzem štartne številke. Ogrevanje je bilo kratko in že sem se med množico prebijal do tretje štartne cone (za čas pod 1:43). Letos je bilo prvič, da so organizatorji končno uvrstitev uredili glede na neto čase. Novost je bila tudi ta, da so cone štartale z 20 sekundnim zamikom.
Gneča po štartu se mi je zdela nekoliko manjša kot lani, še vedno pa je bil začetni tempo prepočasen in sem moral vijugati med tekmovalci. Začetni kilometri so bili odlični in samozavest na višku. Še vedno sem bil prepričan, da bom tekel svoj rekord. Na 10. kilometru sem za željenim časom zaostajal za kakšno minuto. Še vedno super! Ustavil sem se na obeh okrepčevalnicah in na drugi celo jedel. Nekje na 13. kilometru pa sem že čutil utrujenost. Do 16. kilometra sem bil že brez energije in boj v glavi se je začel. Začele so se misli o odstopu. Enostavno se mi je zdelo brez veze teči do cilja, ko pa sem vedel, da svojega rekorda ne bom popravil. Tempo je padel že za celo minuto in občutek sem imel, da se vlečem.
Napitki in banane na okrepčevalnicah so mi dali energijo za kratek čas, energija množice ob cesti ni prišla do mene. Edino še misel, da bi otrokom moral povedati, da sem odstopil, me je silila k teku. Na 19. kilometru je tempo padel že na 5:50. Takrat sem na zadnji okrepčevalnici vase zmetal še zadnje koščke in popil zadnje kapljice energije. Do 21. kilometra sem tempo spravil celo na 5:00, v zadnjih 500 metrih pa celo na 4:50. Samo, da bo tega mučenja že konec!
V cilju sem šel gladko mimo Jankovića, ker ga od utrujenosti sploh nisem takoj opazil. Spominska medalja okrog vratu in do okrepčevalnic. 1:45:00. Moj končni čas LJ maratona. Glede na želje slabo, glede na mučenje solidno. Zadnje stegenske mišice so me bolele. Volje do teka ni bilo več. Načrtovana tekma v Palmanovi odpade! Dosegel sem 1.573. mesto (od 3.862) v skupni uvrstitvi in 294. mesto (od 713) v svoji kategoriji.
Dan po tekmi sem že bolj optimističen. Sicer v Palmanovo resnično ne grem, ker vem, da se v slabem mesecu ne bom uspel toliko izboljšati. Bom pa celo zimo tekel, več kot doslej, da bom spomladi pripravljen z ogromno bazo. No, vsaj tak je plan.
|
|
|
|
|
|
utrinek s teka
