Skip to main content

55. tek trojk 2011

Datum: 9. maj 2011
Dol­žina: 12,5 km
Višin­ska raz­lika: 100 m
Vreme: sončno
Tem­pe­ra­tura: 10° C

Spet nekaj novega. Tokrat ne samo trasa teka. Prvič sem tekel kot skupina. Na vseh tekmah sem bil navajen teči sam in se zanašati samo na svoje sposobnosti. No, tokrat pa je bila izkušnja popolnoma drugačna. Povabljem sem bil v mešano skupino za 55. tek trojk v okviru pohoda po Poti ob žici. Tek trojk me ni nikoli prav posebej privlačil. Mogoče ravno zaradi dejstva, da rezultat ni odvisem samo od tebe, temveč od vseh treh. Trojka je hitra samo toliko kolikor je hiter najpočasnejši član. Mogoče zaradi termina, ker so se treningi takrat šele začeli.

Start

Ko me je Daks kontaktiral nisem nič razmišljal. Tudi samo dejstvo, da bi nastopil v mešani trojki me ni motilo. Vsaka tekma je boljša, kot nekaj treningov skupaj. Prav posebej se nisem pripravljal, pa še prazniki so bili malo prej. Vseeno me ni skrbelo. In smo se dobili. Najina sotekačica je bila Helena. V pogovoru, ko smo hodili proti startu, smo ugotovili, da ji kakšne 3 km hriba zna predstavljati problem. Vseeno smo optimistično stali v startni koloni. Cilj, ki sta si ga zastavila Daks in Helena je bil teči pod 1 uro.

Sama organizacija se mi ni zdela prav nič posebnega. Ravno nasprotno. Ni mi jasno kako je mogoče, da se samo minuto pred startom mimo valijo cele množice tekačev, ki na start šele prihajajo. Ampak OK. V prednjih vrstah sem opazil kar nekaj znanih tekaških imen (Daneja Grandovec, Teja Lapajna, Lidija Pajk, Peter Kastelic, Peter Oblak, Sebastjan Zarnik,..). Skoraj pa sem ostal brez sape, ko je gospa Helena Žigon (s malo pomoči) preplezala ograjo in se postavila v prvo vrsto. Svašta. Saj razumem, da je gospa Helena vredna vsega spoštovanje, kot starosta teka. Še predvsem je spoštovanja vredeno to, da še vedno teče. Ampak, da pa na vsaki tekaški prireditvi stoji v prvi vrsti, kljub temu, da jo potem prehiti kar veliko število tekačev, pa po mojem mnenju ni ravno primerno.

trasa teka trojk
Skratka startali smo in prva dva kilometra sta bila kar hitra. Tako hitra, da sem se že malo zbal, da bo Helena do vzpona že popolnoma utrujena. Zato smo do vzpona malo popustili in potem veselo zagrizli v klanec. Meni osebno je bil tak naklon prav prijeten. Nasplošno mi je bila celotna trasa zelo všečna. Malo asfalta, malo makadama, malo ravnine in malo klanca. V bistvu mi je bil klanec tako všeč, da sem vmes razmišljal, da bi kar potegnil naprej. No, ampak tako ne gre. Če smo ekipa smo ekipa. Vsi za enega eden za vse. Ja? Tako sva vsake toliko časa z Daksom Heleno kar malo potiskala naprej. Da smo šli hitreje. Kakšen kilometer pred vrhom me je ponovno zaskrbelo, ko sem zagledal Helenin bled obraz. No, pa se je vse lepo izšlo. Prišli smo do vrha in se spuščali proti cilju. Navzdol me je Helena kar naprej prehitevala. Očitno je imela še nekaj rezerve. Malo pred koncem klanca smo tekli po kamnitih kockah, kar je bilo še najman prijetno. Tako. Samo še kakšna 2 kilometra in cilj. Tek ob Ljubljanici, navijanje gledalcev in že smo bili na cilju. Zadnji kilometer smo še malo potegnili in v cilj pritekli z 59:50. Cilj dosežen. Na koncu smo zasedli 41. mesto izmed 530 mešanih trojk. Okrepčilo in proti domu.

Cilj

14. Ljubljanski maraton, 2009

Datum: 25. oktober 2009
Dolžina: 21,098 km
Vreme: sončno
Temperatura: 11° C

Tako. Glavni tek leta je mimo. Vtisi so še sveži, mišice pa boleče. Izogibam se stopnic in klančin. Uradnih rezultatov še ni, samo neuradni. Kar pa sploh ni tako važno, ker organizator tekmovalce razvršča po brutto času. Danes mi je jasno, da so bili pogoji za tek naravnost čudoviti in ravno pravi za popravljanje takih ali drugačnih rekordov. Kljub temu, da sem letošnji cilj za polovičko že dosegel, sem se odločil, da ga poskušam še preseči. Nekako sem bil prepričan, da mi bo uspel tek okrog 1:40. Pripravljal sem se, pa tudi sebe sem prepričal, da zmorem. Pa pojdimo lepo po vrsti.

Start
Start (vir: Vitezi dobrega teka)

Letos smo se v Ljubljano ponovno odpravili, kot družina. Tekel sem samo jaz, ostali člani pa so bučno navijali (no, vsaj upam). Že pri iskanju parkirnega prostora se je videlo, da je letos spet rekordna udeležba. Občutek imam, da je vsako leto težje dobiti parkirišče. Letos je bil šotor za prevzem prestavljen na tržnico. Ljubljana je bila v jutranjem času še zavita v meglo in termometer je kazal borih 7°C. Po prevzemu številke, čipa in darilne vrečke smo se dobili z ostalimi tekači Koornk-a. Po čajčku, mazanju z raznimi žavbami in kratkem čveku, smo se odpravili na startni prostor. Najprej ogrevanje. Vzdušje je bilo čudovito! Ampak res! Kakšnih pet minut pred startom sem se le začel drenjati med množico tekačic in tekačev. Ko sem se ustavil nekje na sredini B cone, sem najprej pomislil, če sem se pravilno odločil za kratko tekaško opremo. Po minuti stanja v tisti množici  sem ugotovil, da o mrazu ni ne duha in ne sluha. Vsa tista naša telesa so dobro ogrela štartno ravnino.

Vijuganje takoj po startu
Vijuganje takoj po startu

Potem pa start. Stojimo. Počasna hoja. Startno črto sem prečkal kakšne tri minute za prvimi. Začelo se je vijuganje in prerivanje. Za čas 1:40 bi moral teči 4:45 na kilometer. No, prve tri kilometre je bilo to zelo težko. Vijugal sem levo in desno, na pločnik pa spet na cesto. Še po treh kilometrih sem prehiteval množice, ki so že na oko imele za vsaj minuto počasnejši tempo.

/* Mimogrede. Ravno razvrstitev na startu je črna pika Ljubljanskega maratona. Ker nas organizatorji o njih zelo slabo poučijo in slabo označijo, se večina tekačev postavi čisto po lastni želji. Ampak, to je že druga tema. */

Začel sem odlično, celo nekoliko hitreje, kot po planu. Na vseh okrepčevalnicah sem pridno pil tako, da žeje nisem občutil skozi celo tekmo. Poškodbo desne zadnje stegenske mišice sem čutil že od petega kilometra naprej. Ni bilo hudo. Pri devetem kilometru sem pojedel Enervit tableto GT. Vse je bilo v redu. Še vedno sem prehiteval tekačice in tekače. Nekje na 10. kilometru sem začutil neprijetne mravljince v desni nogi in se zbal, da se mi je vrnila stara poškodba. Pri 13. kilometru sem začutil, da mi zmanjkuje moči. Takrat sem popil eno pilulo Che Guarana in upal na vrnitev moči. Na okrepčevalnici sem popil vodo in energijski napitek. Mravljinci so izginili. Super! No, od 16. kilometra naprej je tempo počasi začel padati. Čutil sem, da mi zmanjkuje moči. Misli so počasi postajale temačne. Na 18. kilometru so me začeli prehitevati prav vsi. V nekem trenutku sem začel razmišljati, da bi se enostavno usedel na pločnik in odstopil. Bilo je hudo, trčil sem ob “tekaški zid“. Tako sem se zadnje tri kilometre moral prepričevati, da sem vztrajal in odšteval preostale kilometre in metre. Bilo je mučno.

Gazele
Gazele

In potem sem pritekel pred zadnjo okrepčevalnico. Počasi sem se sprehodil in pil vodo, energijski napitek in pojedel malo banane. Z muko sem se pripravil, da sem tekel naprej.  Ampak se je splačalo! Kmalu sem začutil, da se energije vrača. Seveda! Nič nisem jedel. Tako sem zadnja dva kilometra poskušal iz sebe iztisniti še zadnje atome moči. Kilometra sta se vlekla. V daljavi sem zagledal ovinek, ki pelje pred parlament. Stisnil sem zobe. Noge so bile precej mehke, a je šlo. Še zadnji ovinek in ciljni sprint. Uspelo mi je! Pred mano je stal Janković. V cilju sem. Pograbil sem spominsko medaljo in se odzibal proti hrani in pijači. Bil sem omotičen, izmučen in lačen. Še dobro, da je psiha zdržala.

Pred ciljem
Pred ciljem (avtor: fangl)

Zgubljen na cilju (vir: David)
Zgubljen na cilju (vir: David)

Želeni čas 1:40 sem zgrešil za 3 minute in 33 sekund. Lahko bi bilo slabše. Lahko bi odstopil. Osebni rekord sem vseeno popravil za dobro minuto. Skupno sem se uvrstil na 1.520. mesto od 3.998 tekačev (po brutto času). V svoji skupini pa sem zasedel 302. mesto od 817 (po brutto času). Moj netto čas je bil 1:43:33, brutto pa 1:46:13.

Polar graf
Polar graf