Bilo je prelepo jutro. In zakaj ga ne bi izkoristil za tekaški trening? Hm, mogoče ker piha leden veter? Am, mogoče, ker je včeraj zapadlo 5 cm snega? Ali pa, samo ugibam, ker je v hribih vse ledeno? Kot je bilo razbrati iz zadnjega stavka, sem razmišljal o teku navzgor. Ja, v hrib. Ugotovil sem, da mi manjka hitrosti. In baje je tek v/po hribih dober prav za to.
Cerkev Sv. Petra
Pogled proti dolini
Za začetek sem si izbral nižji hribček – Sankaška koča nad Begunjami. Višina? 867 m pravi stric Google. Izhodiščna višina (Begunje) je 585 m, kar pomeni 282 m višinske razlike. Nekaj pa je. Opremljen sem bil v polno tekaško opremo. To vključuje tudi superge za tek, letne, seveda. Vzpon je bil hiter (okrog 23 minut), rahlo drseč. Zalomilo pa se je pri spustu. Malo pred vrhom sem ugotovil, da je pod snežno odejo plast “živega” ledu. Torej sem se ob spustu lovil, kot pijanec. Za spust sem pametno izbral drugo pot in ugotovil, da je še veliko bolj ledena. Tako mi ni preostalo drugega, kot, da sem se spuščal po riti in rokah. Konec srečen, vse vredu. Ja, tudi jaz sem bil cel ;-)
Pogled iz Sankaške koče
