Skip to main content

Zakaj nekateri “blokarji” nočejo odmetavati snega?

Snow Job
Image by drp via Flickr

Zapis ni namenjen kazanju s prstom. Je samo razmišljanje, zakaj je mentaliteta povprečnega stanovalca v večstanovanjski stavbi (bloku), toliko drugačna od povprečnega stanovalca v hiši. Ali pa je to samo moja zmota? Torej, o čem govorim?

Skoraj 30 let sem živel v hiši. Ko živiš v hiši, spoznaš, kaj vse je potrebno storiti, da hiša ostaja “živa”. Vsa potrebna dela moraš opraviti sam. Nihče jih ne bo namesto tebe. In tako ti skrb pride v podzavest. Enostavno dobiš občutek, kdaj je potrebno prebarvati okna, kdaj prebeliti stene, kako varčevati pri ogrevanju in kdaj zamenjati strešnike. To je tvoja lastnina. To moraš storiti.

In potem sem se preselil v blok. Prvih nekaj mesecev sem se čudil. WTF? Zakaj imajo vsi do konca odprte radiatorje in zraven na stežaj še okna? Zakaj nihče ne zamenja razpadajoče ključavnice? Zakaj nihče ne odmetava snega izpred vhoda ali garaže? Moje prve misli so bile, da večino stanovalcev enostavno ne zanima, kaj se dogaja s skupnimi prostori. Glavno, da je njihovo stanovanje urejeno (ali pa tudi ne). Ne zanima jih, kakšne so njihove pravice in dolžnosti do skupnih prostorov. Vsekakor  pa ne poznajo kakšne so dolžnosti upravnika stavbe. Priznam, tudi sam sem bil v prvih mesecih prepričan, da je za vzdrževanje skupnih prostorov zadolžen izključno upravnik. In sama misel o tem mi je bila prav všeč. No, saj je skoraj tako, ampak upravnik sam ne more izvesti dela, ki ga niso predlagali in potrdili stanovalci. In to tudi ni v njegovem interesu. Do danes še nisem slišal, da bi upravljalec hodil po blokih in ugotavljal, kaj je potrebno popraviti. Pa saj vsi stanovalci vsaj dvakrat dnevno opravimo sprehod po stopnišču. Kaj sem se potem odločil? Ne bom samo skrbel za svoje stanovanje, moral bom tudi malo pogledati po skupnih prostorih.

Wall Of Peace - Moscow
Image by Jeff Bauche._.·´¯) via Flickr

No, prav. Sedaj skrbim za svoje stanovanje in vedno odprem oči, ko hodim po skupnih prostorih. Če vidim kakšno poškodbo, ali se mi zdi, da bi bilo potrebno kaj popraviti/obnoviti/zamenjati, to sporočim na sestanku lastnikov. Če ne želim čakati na edini sestanek, ga lahko skličem kar sam. Torej lahko nekaj naredim, ampak samo, če si tega želim. In prebrati bom moral nekaj literature, da se bom sploh zavedel svojih dolžnosti in pravic. Seveda, postopek ni preprost in niti ne hiter. Prepričati upravnika, da opravi svoje delo, je prav zoprno in vzame ogromno časa. Je pa edini način, da se nekaj naredi v smeri dobrega vzdrževanja stavbe. Še bolje pa je, če se za cilj povežeš s svojim(i) sosedi. Ker tisti pravi način vzdrževanja je ta, da stanovalci sami poiščejo težave in jih posredujejo upravniku, potem pa mu toliko časa dihajo za vrat, da le opravi svoje delo.

Seveda je tukaj velik problem seveda na strani upravnikov. Bi bilo zares tako težko pripraviti zloženko ali informacijsko gradivo za ljudi, ki na novo postanejo “blokarji”? Zloženka bi vsebovala vse osnovne informacije in jih usmerila na dodatno gradivo. Tako bi bili stanovalci bolje ozaveščeni o pravicah in dolžnostih, upravnik pa bi bil s tem prikrajšan za nekaj klicev o temah, ki se jih ne tičejo. Upravniki so zagotovo eden od velikih krivcev za nastalo situacijo. Koliko let so samo zaračunavali stroške upravljanja, storili pa ničesar. Preveč! A še vedno bi stanovalci sami storili veliko, če bi le našli interes. Zagotovo je veliko bolj prijetno ležati na kavču, v kratkih rokavih, pri 25 stopinjah in poslušati, kako lopata za sneg drsa ob asfalt. Ali pa, ko bi bilo potrebno se udeležiti skupnega sestanka in povzdigniti glas, je veliko lažje pomisliti, da sam ničesar ne morem storiti, in ostati doma. Torej, zakaj večinoma sam odmetavam sneg?

Tek na smučeh ali kako smo orali ledino

Danes je bil dan, ko smo se končno uspeli dogovoriti, da začnemo sezono smučarskih tekov. Že v petek smo izbirali med Pokljuko, Kranjsko Goro in Tamarjem. Glede na snežne razmere pa smo se odločili zaRateče :-) In smo šli. Na parkirišču pred gostiščem Frida, nas je pričakalo ogromno snega in prazno parkirišče. No, res je bila ura šele 8.30. Vreme je bilo mrzlo in pihal je veter. Vmes je še vedno rahlo naletaval sneg. Preoblekli in preobuli smo se, si nataknili smučke in šli na sneg. Hmm, kaj pa je to? Tega ni nihče omenjal. Okrog 15 cm sveže zapadlega snega je prekrivalo progo. In kaj sedaj? Gremo domov? Nikakor! In smo šli kakšnih 5 km po celem snegu. Bilo je težko, a ko smo sedli v gostišču za mizo in naročili pivo, smo se počutili prav prijetno.

Na poti v Rateče
Na poti v Rateče

Prazno parkirišče
Prazno parkirišče

Tik pred štartom: jaz in Udi
Tik pred štartom: Fangl in Udi

Še jaz in Udi
Še jaz in Udi

ter jaz in Fangl
ter jaz in Fangl

Po prvem vzponu, 500m kasneje
Po prvem vzponu, 500m kasneje

A je še daleč?
A je še daleč?

Kje so moje smučke?
Kje so moje smučke?

Zimska idila
Zimska idila

Še malo, še malo...
Še malo, še malo…

Udi-ju zmanjkuje moči...
Udi-ju zmanjkuje moči…

Udi prihaja počasi