- Image by drp via Flickr
Zapis ni namenjen kazanju s prstom. Je samo razmišljanje, zakaj je mentaliteta povprečnega stanovalca v večstanovanjski stavbi (bloku), toliko drugačna od povprečnega stanovalca v hiši. Ali pa je to samo moja zmota? Torej, o čem govorim?
Skoraj 30 let sem živel v hiši. Ko živiš v hiši, spoznaš, kaj vse je potrebno storiti, da hiša ostaja “živa”. Vsa potrebna dela moraš opraviti sam. Nihče jih ne bo namesto tebe. In tako ti skrb pride v podzavest. Enostavno dobiš občutek, kdaj je potrebno prebarvati okna, kdaj prebeliti stene, kako varčevati pri ogrevanju in kdaj zamenjati strešnike. To je tvoja lastnina. To moraš storiti.
In potem sem se preselil v blok. Prvih nekaj mesecev sem se čudil. WTF? Zakaj imajo vsi do konca odprte radiatorje in zraven na stežaj še okna? Zakaj nihče ne zamenja razpadajoče ključavnice? Zakaj nihče ne odmetava snega izpred vhoda ali garaže? Moje prve misli so bile, da večino stanovalcev enostavno ne zanima, kaj se dogaja s skupnimi prostori. Glavno, da je njihovo stanovanje urejeno (ali pa tudi ne). Ne zanima jih, kakšne so njihove pravice in dolžnosti do skupnih prostorov. Vsekakor pa ne poznajo kakšne so dolžnosti upravnika stavbe. Priznam, tudi sam sem bil v prvih mesecih prepričan, da je za vzdrževanje skupnih prostorov zadolžen izključno upravnik. In sama misel o tem mi je bila prav všeč. No, saj je skoraj tako, ampak upravnik sam ne more izvesti dela, ki ga niso predlagali in potrdili stanovalci. In to tudi ni v njegovem interesu. Do danes še nisem slišal, da bi upravljalec hodil po blokih in ugotavljal, kaj je potrebno popraviti. Pa saj vsi stanovalci vsaj dvakrat dnevno opravimo sprehod po stopnišču. Kaj sem se potem odločil? Ne bom samo skrbel za svoje stanovanje, moral bom tudi malo pogledati po skupnih prostorih.
- Image by Jeff Bauche._.·´¯) via Flickr
No, prav. Sedaj skrbim za svoje stanovanje in vedno odprem oči, ko hodim po skupnih prostorih. Če vidim kakšno poškodbo, ali se mi zdi, da bi bilo potrebno kaj popraviti/obnoviti/zamenjati, to sporočim na sestanku lastnikov. Če ne želim čakati na edini sestanek, ga lahko skličem kar sam. Torej lahko nekaj naredim, ampak samo, če si tega želim. In prebrati bom moral nekaj literature, da se bom sploh zavedel svojih dolžnosti in pravic. Seveda, postopek ni preprost in niti ne hiter. Prepričati upravnika, da opravi svoje delo, je prav zoprno in vzame ogromno časa. Je pa edini način, da se nekaj naredi v smeri dobrega vzdrževanja stavbe. Še bolje pa je, če se za cilj povežeš s svojim(i) sosedi. Ker tisti pravi način vzdrževanja je ta, da stanovalci sami poiščejo težave in jih posredujejo upravniku, potem pa mu toliko časa dihajo za vrat, da le opravi svoje delo.
Seveda je tukaj velik problem seveda na strani upravnikov. Bi bilo zares tako težko pripraviti zloženko ali informacijsko gradivo za ljudi, ki na novo postanejo “blokarji”? Zloženka bi vsebovala vse osnovne informacije in jih usmerila na dodatno gradivo. Tako bi bili stanovalci bolje ozaveščeni o pravicah in dolžnostih, upravnik pa bi bil s tem prikrajšan za nekaj klicev o temah, ki se jih ne tičejo. Upravniki so zagotovo eden od velikih krivcev za nastalo situacijo. Koliko let so samo zaračunavali stroške upravljanja, storili pa ničesar. Preveč! A še vedno bi stanovalci sami storili veliko, če bi le našli interes. Zagotovo je veliko bolj prijetno ležati na kavču, v kratkih rokavih, pri 25 stopinjah in poslušati, kako lopata za sneg drsa ob asfalt. Ali pa, ko bi bilo potrebno se udeležiti skupnega sestanka in povzdigniti glas, je veliko lažje pomisliti, da sam ničesar ne morem storiti, in ostati doma. Torej, zakaj večinoma sam odmetavam sneg?
