Datum: 19. marec 2011
Dolžina: 25,4 km
Višinska razlika: 1.396 m
Vreme: delno oblačno
Temperatura: 5° C
Moja druga sezona v treking ligi in komaj tretja tekma. Začel sem lani, ravno na Škofjeloškem trekingu. Takratni cilj je bil priti na cilj in zraven spoznati zabavne in manj zabavne trenutke. Torej – samo bistvo trekinga.
Ker je to najbližji treking v ligi, sem si rekel, da ga ne smem izpustiti. Lani sem se na pot podal z Damjanom, letos pa kar sam. Na koncu je še izpadlo, da je bilo tako najbolje. Namreč že lani po končanem trekingu sem si zaželel preizkusiti, kako bi bilo, če bi se tekme lotil zares. To pomeni, da bi šel na polno, da vidim kako sem fizično pripravljen. Nekaj je preteči pol-maraton (večinoma) po ravnem terenu, drugo pa preteči/prehoditi hribovit pol-maraton, kjer narediš okrog 1.500 m višinske razlike.
Na start sem letos prišel kar zgodaj in tako še ujel start tekme na najdaljši (ultra, 40 km) progi. Malo sem imel problemov pri izbiri koliko naj se oblečem. Bilo je oblačno in rahlo je pihal mrzel veter. Na sonce ni bilo mogoče računati. Na startu se nas je zbralo kar 92, od tega 35 žensk in 57 moških. Ker je pri trekingu pomembna tudi taktika sem se odločil, da se držim bolj v ospredju in sledim izkušenejšim tekmovalcem. Ta taktika se je izkazala za pravilno.
Po uri in pol sem bil že na 5. kontrolni točki (KT). Zdelo se mi je, da mi gre zares dobro. Od točke do točke sem se večinoma prehiteval z enimi in istimi tekmovalci. Imeli smo enak ritem. Pred KT 6 (Pasja ravan)je bila “živa” kontrola. Tam sem izvedel, da pred mano sploh ni veliko tekmovalcev, kar mi je dalo dodatne energije. Potem pa je bila na vrsti KT 7. To je bila točka, ki mi je (in še nekaterim) povzročila največ težav. Namreč izkazalo se je, da je Prosenov grič, čisto drugje, kot smo mislili. Tam sem po občutku porabil še največ časa.
Sledil je najnapornejši vzpon na KT 8 (Kopačev vrh). Ta točka mi je pobrala največ energije. Vzpenjali smo se po spolzkem terenu skoraj navpično navzgor. Vsaj tako se mi je zdelo. A, na vrhu ni bilo časa za počitek. Po grebenu je bilo treba naprej. Na splošno smo veliko časa hodili po grebenih. KT 9 (sv. Ožbolt) je bil kar malce skrit in bi jo kmalu spregledal. Potem pa samo še spust do gostišča. Ravno ta del mi je nekoliko ostal v spominu od lani, vendar se je izkazalo, da ne prav veliko.
Zadnjih nekaj kilometer je bilo prav peklenskih. Telo je iskalo energijo prav po vseh delčkih telesa. Zdelo se mi je, da še komaj tečem. Zadnjih 800 metrov pred ciljem sem si rekel, da imam vsega dovolj in da se bom v cilj sprehodil. Obrnil sem se nazaj, da preverim kje so zasledovalci. Prizor, ki sem ga zagledal je bil podoben, kot v kakšnem filmu. Kot v počasnem posnetku je proti meni teklo kakšnih deset tekmovalcev in tekmovalk. To je pomenilo samo eno: gremoooo. In sem iztisnil še tistih nekaj atomov moči.
Na cilju sem bil popolnoma sesut. Počasi sem se preoblekel in nekaj pojedel. Organizatorji so tudi tokrat poskrbeli za odličen obrok – golaž in polento. Zraven sem eksal še eno pivo, potem pa sem si ogledal (neuradne) rezultate. Skoraj nisem mogel verjeti. S časom 3:45:46 sem zasedel odlično 10. mesto. No, naslednji dan se je izkazalo, da sem bil celo eno mesto boljši. No, to je pa že super rezultat. Zelo sem zadovoljen.
Tukaj je povezava na rezultate, galerijo, zemljevid trase, GPS pot v gpx formatu in podatki tekme programa Sports Tracker.
