Tole objavo bi lahko napisal že pred nekaj leti, pa sem si vsakič rekel, da bo bolje. No, pa ni bilo in kot kaže, še dolgo ne bo. Zame se je zgodba začela pred skoraj tremi leti, ko smo se z družino preselili v prvo, samo naše, stanovanje. Ker stanovanje za mlado družino ni poceni, smo se seveda “zakreditirali”. V naslednjih letih sem počasi spoznaval, da za stavbo skrbi t.i. upravnik. To je bilo zame, ki sem celo življenje živel v hiši, nekaj povsem novega. Sem pa mislil, da mora biti to nekaj dobrega. Vsak mesec stanovalci varčujemo določen znesek, ki ga potem uporabimo za razna popravila in investicije. Stanovalci se sami odločimo ,kaj bomo popravljali, in upravnik celotni proces opravi namesto nas. Sliši se lepo, kar prelepo, da bi bilo res. No, saj v praksi tudi ni (vsaj v mojem primeru ne).
Ko sem se prvič začel zanimati (leta 2007), kakšne so upravnikove naloge in kaj v našem primeru dejansko dela, sem kaj kmalu ugotovil, da NIČ. Po Stanovanjskem zakonu (SZ-1) (Uradni list RS, t. 69-3312/2003, stran 10633) ima upravnik svoje obveznosti. Da jih nekaj naštejem:
• skrb za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov;
• izvajanje sklepov, ki jih sprejmejo lastniki;
• sestava mesečnega obračuna stroškov, razdeljevanje in izterjava le-teh;
• priprava načrta vzdrževanja in upravljanje z rezervnim skladom na podlagi sprejetega načrta;
• zastopanje lastnikov v pravnem prometu;
• vložitev izključitvene tožbe ter tožbe za plačilo stroškov, ki bremenijo lastnika;
• poročanje lastnikom o svojem delu vsaj enkrat letno;
• oštevilčenje in označitev stanovanj in drugih prostorov ter zbiranje podatkov, potrebnih za prijavo vpisa registrskih podatkov v kataster stavb.
Na začetku sem se ustavil pri četrti in sedmi alineji. Pri sostanovalcih sem se pozanimal, kdaj so imeli zadnji zbor lastnikov. Zanimivo je to, da nihče ni vedel ničesar o kakšnemkoli zboru (sestanku). Tako sem se odločil in kontaktiral upravnika (Alpdom) in zaprosil za pretekle zapisnike. Seveda ni bilo odgovora. Ravno tako sem zaprosil za načrt vzdrževanja in tudi nisem dobil odgovora. Zahtevke sem pošiljal preko elektronske pošte. Ker ni bilo odgovorov, sem za podatke zaprosil še preko klasične pošte. Zraven sem še dopisal, da prosim za sklic zbora lastnikov, drugače bom ukrepal pri inšpekciji. Začuda je bil čez 14 dni sklican zbor, kljub vsemu pa starih zapisnikov in načrta nisem dobil. Na zboru sem tudi o tem povprašal zastopnico, ki pa je rekla, da nima smisla sklicevati zborov, ker nihče ne pride. No, ampak zakon je zakon in zbor je potrebno sklicati! Na ponovljenem sestanku decembra je bilo veliko obljubljenega, a do danes zelo malo storjenega. Na sestanku smo se tudi dogovorili, da bomo podpisali novo pogodbo o upravljanju, ki jo bo pripravil upravnik. Pogodba je bila pripravljena v mesecu januarju. Predstavniki zbora stanovalcev smo pripravili nekaj predlogov popravkov pogodbe in jih poslali upravniku. Popravljeno pogodbo so nam uspeli poslati šele v mesecu aprilu. S pogodbo smo se v večini strinjali, motila pa nas je samo še ena alineja.
18. septembra sem ponovno poslal predlog za spremembo nastajajoče pogodbe. Ker v 8 dneh ni bilo odgovora, sem jih 30. septembra in potem še 7. oktobra ponovno opozoril na dopis. Še isti dan sem nato prejel pogodbo, kjer je bila sporna alineja odstranjena, bila pa je pogodba brez prejšnjih popravkov!! Opozoril sem jih na napako in potem še 14. in 15. poslal ponovno opozorilo, ker še vedno nisem prejel popravljene pogodbe. Skratka, v mesecu dni niso uspeli izbrisati ali popraviti ene (1) alineje!
Kako je to mogoče? In tako se “dajemo” skoraj za vsako zadevo. Včasih pomaga, če zagroziš z objavo v medijih ali z zamenjavo upravnika. Večkrat smo že razmišljali o zamenjavi ali celo o samo-upravljanju. Problem je v tem, da nimamo časa. Januarja nam je nova direktorica zagotovila, da se bodo stvari spremenile na bolje. Očitno je pozabila povedati v kolikem času. Ampak, saj je jasno, zakaj se jim nikamor ne mudi. Tudi če ničesar ne naredijo, bodo na koncu meseca še vedno dobili denar za upravljanje. To pomeni, da bodo dobili denar za tiskanje položnice in izpis stanja. In če v povprečju poberejo na stanovanje 10 €, to znese v večstanovanjski hiši z 10 stanovanji 100€. Samo v Radovljici v Cankarjevem naselju je takih hiš (vhodov) vsaj 20, kar znese 2.000 €. Tako lahko s sigurnostjo rečem, da dobijo VSAJ 5.000 €, za tiskanje položnic. Očitno je prišel čas, da obiščem pravnika, ki bo več vedel, kaj lahko storimo, da ne bo ob vsakem našem zahtevku minilo mesec dni. Jaz se ne dam!
