Datum: 11. marec 2011
Dolžina: 8,5 km
Višinska razlika: 600 m
Vreme: delno oblačno
Temperatura: od 9° C
Kaj se zgodi, če združimo tek, dobro vzdušje in Viteze dobrega teka? Še en odlično organiziran tek. Itak. Že lansko leto razmišljal o tem, da bi se tega teka udeležil, letos pa sem se rajši takoj prijavil. Samo, da slučajno ne bi ostalo spet samo pri razmišljanju. Sicer nisem ljubitelj raznih tekov v hrib ali celo gorskih tekov, vendar ugotavljam, da taki teki pripomorejo k večji vzdržljivosti. Tako se vsake toliko časa podam na kakšen okoliški hribček. Nič pretresljivega.
Tek je bil organiziran, kar dva krat v enem dnevu: zjutraj ob 6h in popoldne ob 17h. Tako smo na račun prišli in jutranji in popoldanski tipi tekačev. No, nekateri so prišli kar dva krat. Priznam, da sem o tem tudi sam razmišljal, vendar… Ob 6h? Tokrat ne.
V sredo sem se udeležil krvodajalske akcije. Še isti dan sem opravil intenzivnejši trening. No, vsaj poskusil sem. Kdo bi si mislil, da se pozna, tiste pol litra krvi? Vseeno sem skupaj spravil za kakšno uro miganja. Za nameček sem zvečer odplaval še km v bazenu. Rezultat? Naslednji dan sem bil vidno oslabljen. Sem celo razmišljal, da se bom moral odpovedati temu “skoku”. Najbrž je to imela v mislih gospa na krvodajalski akciji, ko je rekla, da ni priporočljivo opravljati kakšnih intenzivnejših del v naslednjih dveh dneh.
|
|
|
|
Vseeno sem se potrudil in se pojavil na startu. Zbralo se nas je kakšnih 25. Videl sem kar nekaj znanih obrazov. Tik pred startom se mi je super-duper Nokia se je sesula. Hvala. Ni problema, bom pa užival v zvokih narave. In smo se zagnali. Nisem bil prepričan kakšen tempo zmorem in sem se kar držal med prvo deseterico. Nekje na drugem kilometru (Zatrnik) so se spremljevalci spremenili v paparace in super navijače.
Najbrž so to točko zbrali namenoma, saj se čez kakšnih 500 metrov začne najbolj strm odsek. Kakšnih 16% naklon, baje. Pred tem pa je prvi od dveh ravnih odsekov. In ravno na tem odseku sem nekoliko izgubil. Pač posledica ne poznavanja proge in svoje trenutne pripravljenosti.
Nekje dva kilometra pred ciljem sem se še vedno dobro počutil. Držal sem svoj tempo in ugibal kaj me čaka za naslednjim ovinkom: ravnina ali vzpon? Na drugi ravnini sem nekoliko pospešil. Pričakoval sem, da je pred ciljem še krajši vzpon, a ga ni bilo. Bil sem pred ciljem in prvič nisem bil popolnoma izčrpan. Začuda sem imel še kar nekaj rezerve. Ciljni čas: 51:07. Odlično! Cilj, ki sem si ga tako na slepo postavil je bil med 50 in 55. Zelo sem zadovoljen, ampak tako kot ponavadi se je nekje v ozadju možganov pojavilo vprašanje: zakaj nisem stisnil še tisto dobro minuto? Itak.
