Datum: 8. februar 2011
Dolžina: 28 km
Vreme: sončno
Temperatura: od 0° C do 15° C
Še eno čudovito nedeljsko dopoldne, ki je potrdilo to, kar vem že nekaj časa – tek je super. Tek je sprostitev. Tek je druženje. Tek je droga. Vsako leto odkrijem kakšen nov tek, ki me navdahne z novo energijo in z željo po novih podvigih. Tokrat sem se podal v Kranj, kjer sem se udeležil še enega super organiziranega teka v okviru Vitezov dobrega teka.
Štart tega, sedaj že tradicionalnega teka, je pred trgovino Spar na Planini. Letos se nas je zbralo kar lepo število, skoraj 80 tekačic in tekačev. Jutro je bilo mrzlo in vetrovno, a v daljavi se je že dvigovalo sonce. Nebo je bilo jasno in kazalo je, da nas čaka čudovit dan.
Okrog 8:30 smo se zapodili proti mestnemu jedru Kranja, kjer smo se ustavili pred Prešernovo hišo. Mitja je naredil nekaj skupinskih fotografij in že smo jo šibali proti Vrbi. Z Markom sva se dogovorila, da bova tekla tempo okrog 5-5:30 min/km. In sva uspela. Skupina se je kmalu raztegnila in že smo bili sami s cesto. In avtomobili.
Na prvem postanku sem se znebil tekaške torbice, ki mi je opletala okrog pasu in me je že pošteno živcirala. Snel sem si tudi kapo in rokavici in še bolj sproščeno nadaljeval pot. Sonce je bilo vedno bolj toplo in pogoji za tek so bili naravnost čudoviti. Krize ni bilo. Nekje na 9. kilometru sem prvič občutil rahlo bolečino na zunanji strani desnega kolena. Nič novega, le nekam prezgodaj. Bolečina se je nekoliko povečala pri teku navzdol.
No, na polovici (14. km, Posavec) nas je že čakala 2. mobilna postaja. Razpoloženje je še dodatno popravil pogled na … seveda: čokolado. Z nekaj dodatnimi koščki v roki sva veselo nadaljevala pot. Spet je začel rahlo pihati mrzel veter. Moje koleno je bilo vedno bolj boleče. Na zadnji mobilni postaji, kakšnih 6 km pred ciljem, so bile mišice že dokaj trde. Tudi energija je počasi izginjala. Še zadnje okrepčilo pred ciljem. Čokolada, kaj pa drugega. In že sva bila na “beli” poti do cilja. Prehitevala sva množice pohodnikov, ki so se zgrinjale v Vrbo.
V zadnjih kilometrih je Marko vklopil svoj telefon in nama poskušal z glasbo popestriti zaključek. Energična glasba mi ni uspela napolniti mišic in zadnji kilometer je bil “bitter-sweet”. Pred seboj sem v daljavi videl cilj, mišice in kolena pa so vedno bolj bolela. Ampak do konca je treba. Sploh ni vprašanje dokončati ali ne. Gremo! In že sva bila v zadnjih metrih. Uspela sva! Roke v zrak, fotografiranje in cilj.
Na cilju je bilo že prav prijetno toplo. Kakšnih 15°C je moralo biti. Tekačice in tekači so že veselo klepetali, jedli in pili. Vsega je bilo dovolj. In bilo je dobro. Ajmoht, mmmm. Za vso pot (28 km) sva porabila 2 uri in 26 minut. To znese kakšnih 2.200 kcal. Dober trening.
